Železna srajca na dopustu
»Navade so hudič,« pravijo izkušenejši. Še bolj izkušeni pa, da so navade železna srajca. Temu ne osporava nihče.
Mi, ljudje, če si smemo tako reči, smo si ustvarili svoje ustaljene poti in tako nam minevajo dnevi, noči, v katerih vse skupaj poteka po ustaljenih poteh. V zadnjem času pa se vse več psihologov ukvarja z navadami in nasveti, kako naj vsaj za hip, dva ali celo tri izstopimo iz ustaljenih vzorcev, ki smo si jih s pomočjo navad skrojili sami.
Še posebno to velja, ko jo mahnemo na dopust. Na počitnice. Prav ko naj bi bil za vse čas, ko bi morali zaživeti povsem drugače. Mogoče res na trenutek pomisliti, kaj je za nami, kako naprej, vendar pa vseeno izstopiti iz vsakdanjih tirnic.
Nobena skrivnost ni, da se sčasoma vsak človek zaplete v klobčič navad, ki ga omejujejo in mu ne dovolijo, da bi izkoristil svoje (z)možnosti, a ga tudi zazibljejo v navidezno varno, domačo in udobno resničnost. Te navade iz budne zavesti kmalu spolzijo v podzavest, a to ne pomeni, da nanj ne vplivajo več, prav nasprotno, po njih se nezavedno ravna, ko se odloča, kaj lahko in česa ne zmore narediti, zaradi tega marsičesa niti ne poskusi. Dokler dovoli, da mu vladajo, obtiči na utečenih poteh, opozarjajo novodobni dušeslovci. Nekdo je celo nastajanje klobčiča navad primerjal z nastajanjem koralnih grebenov. Začne se z majhnimi in prožnimi navadami, konča pa z ogromnimi skalnimi ovirami okoli človekovega uma …
Te dni sem bila na počitnicah; na dopustu. Za mano je bil deloven čas in tudi sama sem vpeta v nekakšen klobčič navad. Delovnih, organizacijskih … Vendar pa si na dopustu ne dovolim, da bi me navade kot železna srajca utesnjevale in me spominjale na čas, zaradi katerega sem pravzaprav na dopustu.
Ko sem ležala na svojem starem, rumenem ležalniku, zrla v modrino, nad sabo ali kjer koli že … pa škržati, mir, kak domačin, ki je bil vesel mojega prihoda v odročno vasico na jugu Dalmacije …, sem razmišljala prav o navadah, ki nas utesnjujejo.
Videla sem namreč, kako se nekateri, ki so stanovali v eni od sosednjih hiš, zjutraj, po ustaljenem vzorcu, »morali popiti kavo, morali pripraviti vse potrebno za kosilo, pospraviti,
Dopust je več kot dobrodošla sprememba. Zato jo gre izkoristiti prav za to, da – vsaj za tistih nekaj dni – slečemo železno srajco.
opraviti do deset telefonskih pogovorov,« drugi, stanujoči v sosednjem kampu, vsako jutro, po istem vzorcu, sedli na kolo, oddrveli do trgovine, oddaljene kakih 500 metrov, in kot sem po plavanju na sprehodu mimo kampa videla, ob skoraj natančno določeni uri že kuhali in vmes gledali televizijo, nameščeno na mizici poleg kuhalnika … OMG!
Pred časom mi je v roke prišlo prav zanimivo branje avtorja Jamesa Cleara, naslov je bil Atomske navade. Bila je prodajna uspešnica New York Timesa. Kot se spomnim, je avtor zapisal, da »lahko opustite navado, vendar je verjetno ne boste pozabili. Ko se miselne tirnice navade ustalijo v možganih, jih je skoraj nemogoče povsem odstraniti, četudi so dlje časa neaktivne. To pa pomeni, da je zgolj upiranje skušnjavi neučinkovita strategija. Težko je biti zenovsko umirjen, če je življenje polno motenj. Prenaporno je. Kratkoročno se lahko odločite za premagovanje skušnjave. Dolgoročno pa na vse vpliva okolje, v katerem živite. Odkrito rečeno, še nikoli nisem videl človeka, ki bi se v negativnem okolju vztrajno držal pozitivnih navad.«
Dopust je več kot dobrodošla sprememba. Zato jo gre izkoristiti prav za to, da – vsaj za tistih nekaj dni – slečemo železno srajco. In ko sem oni dan ležala v debeli senci borovca in poslušala koncert škržatov, sem pomislila, da če naj se človek razvija, če naj bo jutri boljši, kakor je danes, se mora premakniti iz zavetja svojih vsakdanjih navad. In sem ležala še uro ali dve. In zrla v modrino morja, oddaljenega 22,5 centimetra od mojih nog. In jutri spet!