Na fantovščini oslepel, nato začel teči
Pri 47 letih je športno pot sklenil slepi maratonec Sandi Novak Pred nesrečo je bil nadarjen nogometaš, igral je z Miranom Pavlinom
GORNJE DUPLJE • »V življenju beseda ne zmorem na obstaja. Vsaj zame ne, pa tudi za druge ne bi smela. Z dobro pomočjo prijateljev in dobrih ljudi je vse mogoče. Jaz sem ob tem še malce trmast. Predvsem pa svetujem vsem, da se
več pogovarjajo,« pravi
47-letni Sandi
Novak. Leta 2016 je na paralimpijskih igrah v Riu v maratonu v svoji skupini zasedel izvrstno 8. mesto ter se tudi s tem zapisal med tako rekoč legende. Zdaj je končal kariero parašportnika.
Kuha kavo, peče piškote
Sandijevo življenje je tek, na tej poti pa se mu je zgodilo marsikaj. Kot mladinec je bil nadarjen nogometaš, brcal je za NK Naklo, z njim v ekipi je bil tudi poznejši reprezentant Miran Pavlin. Sandi, zanj naj bi se zanimala celo ljubljanska Olimpija, se je zapisal stroki in ustvarjal iz lesa. Zase, za druge. Za fantovščino svojega prijatelja je stesal križ. In prav na tem druženju septembra 2005 se je zgodila nesreča: nanj je padel križ in mu tako hudo poškodoval glavo, da je oslepel. »Po poškodbi možganov sem iskal pot v novo življenje, ki bi me osrečevala in mi dala nov smisel. Hitro sem začutil, da bo povezana s športom,« se spominja Novak. »S pomočjo Centra Korak iz Kranja, v katerega sem se vključil leta 2006, in tamkajšnjega Društva slepih in slabovidnih sem spoznal, da bo zame najbolj ustrezen tek. Kmalu mi je na pomoč priskočil športni pedagog
Primož Černilec. « Športno pot je začel razmeroma pozno, a bil vztrajen. »S tekom dam iz sebe vso agresijo, ki se nabere v meni. Z njegovo pomočjo rastem tudi mentalno,« nadaljuje Sandi, ki se je po poškodbi vsega naučil znova: še danes daleč naokoli slovi po izvrstni kavi in piškotih, ki jih speče sam. Ne nazadnje tudi zase skrbi sam.
Ostal navdih za vse
»Za vse nas je bil in ostal Sandi vedno simbol navdiha in vztrajnosti. Kljub tej poškodbi je s trmo in odločnostjo dosegel vrhunske rezultate! Dobro se spomnim maratona v Dubaju, povsem je bil izčrpan in še danes ne vem, od kod je vzel to energijo in moč. Vse nas je navdušil,« mu je ob zaključku izjemne kariere čestital
Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja. Zadnjih devet let je Novak tekmoval in žel uspehe pod taktirko Romana Kejžarja, slovenskega rekorderja v maratonu, ki se je po koncu kariere zapisal trenerstvu in tudi delu s parašportniki. Sandi je bil njegov prvi varovanec, danes pa ponosno bdi nad mladim in izjemno nadarjenim tekačem Robi
jem Kogovškom. »Navdušil me je tudi zato, ker je bil vedno dobro volje. Na vse vedno gleda tako pozitivno,« se Roman spominja, s čim ga je Sandi kupil. Ključno vlogo pri celotni športni zgodbi pa je imel nedvomno Primož Černilec, ki je od začetka podpiral Sandija, z njim opravil prve treninge. »Skupaj sva bila v vojski oziroma v teritorialni obrambi, a tudi na malice sem hodil tja, kjer je bil Primož natakar. Brez njega ne bi šlo!« je že pred leti povedal Novak. Primož se nasmeje ob spominu na leto 2008, ko je Sandi dobil idejo, da bi tekel na ljubljanskem polmaratonu, nato sta pretekla kar celotnega. »Spomnim se polmaratona v Palmanovi. Bil je še začetnik, uro in pol je potreboval, da je prišel v cilj. Tako je bil utrujen, da je bruhal v kanto za smeti. Tja je padla tudi njegova zobna proteza, ki smo jo potem iskali v smeteh,« še doda Černilec. Kako dalje, pobaramo Sandija. »Načrtov imam precej, zagotovo bom še šel na kako tekmovanje, meril se bom tudi z videčimi veterani. Več bom igral showdown (namizni tenis za slepe in slabovidne, op. a.) in kegljal. Zagotovo pa bom šel tudi večkrat v hribe, septembra 2019 sem bil na Triglavu. Načrtov mi ne manjka.«