Grdi, umazani in zli
Poletje je tu in večina se odpravlja nekam na dopust. Običajno imamo v zvezi s tem podvigom nekaj dela z izbiro destinacije, načrtovanjem termina in pakiranjem. Letos pa načrtovanje dopusta pobere toliko energije in živcev, da se v običajnih dveh tednih nikakor ne bomo mogli regenerirati. Jasno je, da za prečkanje meja potrebujemo PTC, ampak … Nekje P ne velja, nekje potrebujemo dva C, nekje nikakor ne smemo biti brez T, tudi če imamo P in C. Tri črke, ki predstavljajo našo novo potovalno abecedo. Ko končno osvojimo njene osnove, se vse spremeni. Država, ki je prej zahtevala hitri test, zdaj zahteva PCR, enkrat en velja 48 ur, drugi 72 ur, nato se zadeva obrne, zdaj zahtevajo en odmerek cepiva, jutri lahko že dva, naslednji dan pa se ponovno vse spremeni. In če nam uspe naštudirati vse to in celo priti čez mejo, se ne začne dopust, ampak študij pravil koronaobnašanja, ki trenutno veljajo v državi, v kateri smo. Kakšne maske se nosijo notri, kakšne zunaj, kdo sme sedeti za skupno mizo na kosilu in koliko narazen, kaj moramo storiti, preden gremo na bazen, in katera potrdila moramo spakirati v vrečko poleg plavalne kape. Med stalnim preverjanjem, kaj lahko danes in kaj ne bomo več smeli jutri v času našega rajskega oddiha, pa seveda ne smemo pozabiti na najpomembnejše. Treba se bo vrniti. Za kar pa so seveda vsak dan postavljeni drugačni pogoji. Medtem ko smo v preteklih letih v googlu iskali najboljšo pico v bližini, zdaj iščemo najhitrejšo pot do najcenejše palčke za v naš nos. Ki nas bo popeljala nazaj v našo preljubo domovino. Kjer po tednu ali dveh spet veljajo drugačna pravila za življenje. In naš študij se nadaljuje. Še dobro, da imamo spočite možgane. Bili smo vendar na dopustu.
Kaj smo storili? Kakšno ceno plačujemo in za kaj? Že leto in pol smo grdi, umazani in zli. Povsod preganjani kot najhujši kriminalci. V zaporu, iz katerega ne moremo pobegniti. Kajti ves svet je naš zapor.
Kaj se zgodi, če starš maltretira otroka? Ga obravnava kot škodljivca, ki ga je treba nadzorovati, omejiti in kaznovati? Najprej, na prvi pogled, nič. Majhen otrok se podredi, poskuša ugoditi staršu. Navzven upošteva njegova pravila, s sklonjeno glavo prenaša vse krute in nesmiselne kazni. Sprejme, da je slab, ter se trudi še bolj upoštevati pravila. Da bi ga starš končno pohvalil in mu kupil sladoled. Toda otrok odrašča. In počasi spoznava, da ni vsega kriv on. Da vsa pravila in kazni niso le za njegovo dobro. V otroku se začenja počasi nabirati jeza. In enkrat dokončno spozna, da je njegov starš moten. Paranoik, sadist ali kar koli tretjega. Ker do tega spoznanja preteče kar nekaj časa, se v odraščajočem otroku nabere kar nekaj jeze. In zato odrasli otrok močno udari nazaj. Svojega zdaj že manj močnega starša. Ali druge. Ali vse.
Dokler se bomo veselili našega poletnega sladoleda, ne glede na njegov okus in ceno, bo torej vse v redu. Pravi problem bo nastal, ko nam ne bo več toliko do njega. In brez skrbi. Vsak enkrat odraste.