Umrl je indijski Marlon Brando
Kralj tragedij Dilip Kumar je bil velikan zlate dobe indijskega filma Guinnessov rekorder z največ nagradami za naj igralca
BIL JE KRALJ zlate dobe indijskega filma, eden vodilnih igralcev sedme umetnosti neodvisne Indije. In legenda Bollywooda, ki je v tamkajšnjo filmsko meko prinesel tehniko metodičnega igranja, ki naj bi jo osvojil in si jo prisvojil še celo pred hollywoodskim zvezdnikom Marlonom
Brandom. Vsaj tako je
zatrjeval Dilip Kumar, ki pa ga je zdaj v njegovem 99. letu premagala daljša bolezen. Pred dobrim tednom so ga zaradi težav z dihanjem sprejeli v mumbajsko bolnišnico, a po nekaj dneh je umrl. »V našem spominu bo ostal kot legenda filma. Bil je blagoslovljen z izjemnostjo brez primere, s katero je očaral in zaradi katere ga je ljubilo več generacij. Njegova smrt je velikanska izguba za našo kulturo,« se mu je poklonil indijski premier Narendra Modi, čigar glas žalosti pa je le eden v večmilijonski, verjetno celo milijardni množici tistih, ki so se zavili v črnino.
Najbolj dobičkonosen film
V Indiji imajo sveto reko Ganges, najbolj zaljubljene duše romajo k večnemu simbolu ljubezni, mavzoleju Tadž Mahal, nadobudni indijski igralci pa so skoraj čislali Kumarjevo hišo, upajoč, da bodo vsaj za hip uzrli legendo in idola. »Še preden sem postal igralec in preden mi je uspelo, sem pogosto zahajal pred njegovo hišo. Gledati Dilipa je bilo skoraj kot svojevrstno romanje,« v žalosti sklanja glavo pokojnikov prijatelj in veteranski bollywoodski igralec Darmendra. Amitab Bačan, danes eden najbolj priljubljenih zvezdnikov Bollywooda, je prepričan, da je v indijski kinematografiji zazevala velikanska razpoka in se bomo odslej pogovarjali o času pred Dilipom Kumarjem in času po njem. »Z njim je odšla institucija. Ko se bo pisalo o zgodovini indijskega filma, bo njegova smrt najpomembnejšimejnik.« Podobno meni igralec Akšaj Kumar, namreč da se je z njim končala pomembna era indijskega filma.
Dilip, eden najpomembnejših in najvidnejših indijskih igralcev, se je kot Jusuf Khan rodil še v času pred indijsko samostojnostjo v družino 12 otrok v danes pakistanskem mestecu. V igralske vode je zašel precej po naključju, tjakaj ga namreč ni prinesla strast do sedme umetnosti, ko se je preselil v današnji Mumbaj, je poskušal s tem zaslužiti za golo preživetje. A se je že hitro izkristaliziral njegov igralski dar ter je ob boku Deva Ananda in Raja Kapoorja zakraljeval tamkajšnjim kinom. Omenjeni trije so bili najpomembnejša imena zlate dobe indijskega filma od 40. do 60. let preteklega stoletja. A čeprav je s prihodom nove generacije igralskih zvezdnikov v 70. letih njegova slava nekoliko zbledela, je Dilip na novo zasijal v 80. in 90. letih, zadnji film je posnel leta 1998, nato pa se je počasi preselil v svet politike. In kmalu dvignil ogromno prahu, ko je sprejel priznanje pakistanske vlade in ga ni hotel vrniti, tako da je v očeh Indije, ki ga je prej častila, postal tako rekoč izdajalec. Toda v pozni jeseni njegovega življenja ga je domača Indija spet milostno sprejela in se mu začela klanjati zaradi njegovega daru. Leta 2006 so mu podelili življenjsko nagrado za njegov doprinos k indijskemu filmu, lani pa je pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov kot igralec z največjim številom nagrad za najboljšega igralca. Kar pa ni njegov edini rekord, leta 1960 je namreč posnel film Mughal-e-Azam, ki so ga snemali dolgih osem let in je stal 15 milijonov tedanjih rupij, v zgodovino indijskega filma pa se je zapisal kot najbolj dobičkonosni bollywoodski film vseh časov. In to ostaja še danes. T. P.
Ko se bo pisalo o zgodovini indijskega filma, se bo pisalo o obdobju pred Dilipom in obdobju po njem.