Il inštrument
Nočem nadaljevati neke tradicije samo zato, ker jo moram, in zato, ker nosim priimek Nanut.
zgodil se je pa bum.« V resnici je mladenič tudi zapisal, da je bilo razbijanje klavirja njegova želja iz otroštva zaradi prepričevanja bližnjih, da je pač moral vaditi in igrati klavir: »V vseh teh letih sem težko argumentiral svoji ožji žlahti, da ne želim in nočem postati ne učitelj ali profesor klavirja, ne koncertni pianist, ne dirigent, ne ravnatelj glasbene šole in ne direktor opere ali filharmonije.« V tem trenutku ne opisuje le svoje, ampak marsikatere družine, kjer je želja po glasbeniku v družini bolj močna od otrokovih želja. In Nanutovo dejanje bo nemara dalo misliti kateremu od takih staršev. In Nanut je tudi v komentarjih pod svojo objavo prejel precej čestitk za pogum, da se je odločil po svoji volji.
Siljenje staršev, da otroci morajo vaditi glasbilo – ali kak šport ali kaj tretjega –, seveda lahko pusti posledice, nekatere je naštel tudi Nanut: »Privede do brezzveznega strahu, nezdrave treme pred in med nastopanjem, ogromne anksioznosti, stresa, bednega mučenja namesto uživanja med igranjem in nastopanjem.« Pravi užitek zanj šele prihaja: »Lani sem naredil izpit za težko gradbeno mehanizacijo in bistvo je, da bom čez poletje delal prek študentskega dela v kamnolomu Salonit Anhovo.« Nadalje pa napoveduje, da z oktobrom vpisuje novo smer: »Samo dveletno višjo geotehnologijo in rudarstvo v Velenju, prav zaradi tega, ker bi rad poskusil še nekaj drugega.« Bolje se je v življenju najti pozno kot pa nikoli.