Test bo razkril, ali bo živel
Pevec skupine Blink-182 se bori z rakom V teh dneh je vsak izhod iz hiše manjša zmaga
MARK HOPPUS, prvi glas in basist ameriške punk rock skupine Blink-182, še edini član originalne zasedbe, ki je od svoje ustanovitve leta 1992 temeljito premešala svoj glasbeni sestav, je na trnih. Milo rečeno. Naslednji dnevi namreč odločajo o njegovi usodi, dobesedno o življenju ali smrti. »V tem tednu bom opravil pomemben zdravstveni test, ki mi bo povedal, ali bom živel ali umrl,« je o negotovi prihodnosti dejal pevec, ki je konec junija razkril, da ima raka, s katerim se že nekaj mesecev bori s kemoterapijo.
Z dejstvi, katero vrsto raka so mu diagnosticirali in v katerem stadiju je bolezen, je bil skop. Priznal pa je, da ga je neznansko strah, a da kljub zahrbtni bolezni ne bo izgubil upanja ter se bo boril do zadnjega. »Imam raka. Bedno je in me je strah, a imam srečo, da mi pomagajo in stojijo ob strani družina in izvrstni zdravniki,« se je odprl in dodal, da so za njim že trije meseci kemoterapije, pred njim pa da je še nekaj mesecev zdravljenja. »Poskušam ostati optimističen. Želim si, da bi premagal raka in vas spet vse videl na koncertu. Raka bom ugnal v kozji rog, s kemoterapijo ali presaditvijo kostnega mozga – to borbo bom dobil!« je odločen. A do tega bo verjetno moralo preteči še kar nekaj vode, preživeti pa bo moral še kar nekaj tednov, verjetno celo mesece, ko se večinoma počuti kot zombi. Zaradi kemoterapije ni izgubil le las, pač pa tudi ogromno življenjske energije, zato je v teh dneh že vsak izhod iz hiše manjša zmaga. »Želel sem na tekmo bejzbola, a ne morem. Rad bi se dobil s prijatelji in šel na večerjo v restavracijo – a ne morem. Kemoterapija je resnično grozljiva, zmorem kvečjemu ležati na kavču. Edina dobra plat je, da mi bo, držim pesti, rešila življenje,« je dejal in dodal, da je število krvničk v njegovi krvi tako nizko, da mu je vsak premik velikanski napor. »A ob dobrih dneh mi vseeno uspe kaj početi. Tedaj grem na sprehod, čistim hišo, se igram s psi. V teh redkih dneh se ne počutim kot (pol) živi mrtvec.«
Prav daleč od hiše ne zmore, tudi zato si je na domačem vrtu ustvaril svojo malo oazo, vrtiček z različnimi vrstami kaktej, ki ga ljubkovalno imenuje kar vrt raka. »Tu sem zasadil različne mutirane vrste kaktej, saj se z njimi prek lastnih mutiranih rakavih celic čutim nekako povezanega. Zjutraj tukaj popijem kavo in se skupaj s kaktusi počutim čudaško.«
V redkih dobrih dnevih se ne počutim kot zastrupljen zombi, ujet v električno ograjo pod napetostjo.