Hrom od vratu navzdol
FRANC AVBERŠEK je usodno padel s češnje
VELENJE • Kako se lahko življenje čez noč spremeni, nazorno pripoveduje zgodba zakoncev Franca in Alenke Avberšek iz Velenja. Nekdanji izvršni direktorici Gospodarske zbornice Slovenije in ministru za energetiko v prvi Drnovškovi vladi, sicer pa nekdanjemu direktorju Premogovnika Velenje in nato Inštituta za ekološke raziskave ERICo, je padec s češnje pred šestimi leti postregel z ne prav zavidljivim izzivom, ki je povsem na novo zastavil njuni življenji. Avtohtona Velenjčana imata tri otroke in sedem vnukov, vse življenje sta bila zagnana za delo, a tudi za druženje, zabavo, umetnost in glasbo.
Denar je pomemben
14. junija 2015 je Franc padel s češnje, kar ga je usodno zaznamovalo. Nekdanji planinec, ki je trikrat prehodil Slovensko transverzalo, pa tudi lovec, smučar, skratka nadvse fizično aktiven človek, je čez noč postal tetraplegik, premika lahko le ramena in glavo. Čeprav so ga po 66 dneh iz Soče odslovili zato, ker »ni bil perspektiven«, je ravno pred kratkim v podhodu pri velenjski pošti razstavil svoja likovna dela. Slika namreč z usti. »To je druga oziroma tretja razstava. Jaz sem še pred nesrečo veliko kiparil in se učil ter izobraževal pri različnih likovnikih in kiparjih. Potem se je zgodila nesreča, ko sem bil že skoraj na drugem svetu. Zdaj sem prišel k sebi, Alenka je dan po nesreči pustila službo, da je bila lahko ves čas ob meni. Enkrat me je odpeljala v Celje, kjer je društvo paraplegikov imelo razstavo, tam je bil Vojko Gašperut, slikar z usti. Gledal sem, kako ustvarjajo, pa je Vojko rekel, boš risal. Rekel sem, da ne bom, on pa, da bom. Dal mi je stojalo in čopič v usta ter rekel, riši. Ena hiška, malo drevja, Alenka pa je držala paleto za barve,« se spominja svojih začetkov. Od marca lani je Franc tudi pridruženi član globalnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti in ima sedež v Liechtensteinu. »Kot član mora vsako leto tja poslati pet svojih del,« dodaja Alenka.
»Meni zelo veliko pomeni slikanje, razstava v Velenju pa je namenjena spodbujanju še koga, da ne bi kar gledali in čepeli na mestu. Ni nujno, da slikajo, lahko fotografirajo, samo ne sedeti in gledati televizije. Nekaj za dušo je treba narediti. Jaz slik ne prodajam, nekaj sem jih podaril, pa še jih bom. Ugotovil sem tudi, da je največja umetnost živeti od umetnosti. Na srečo sem bil že v pokoju, žena pa se je upokojila takoj po nesreči. Oba sva pred tem imela pomembni delovni mesti, zato sva med upokojenci kar v zgornjem delu po višini pokojnine, kar ni nepomembno. V takšnih situacijah je namreč zelo pomembno, da ima človek denar,« pripoveduje Franc, in medtem ko Alenka prikima njegovim besedam, dodaja, da so zelo pomembni tudi odnosi.
»Če v takšni situaciji, ko se ti nenadoma zruši ves svet, v družini nimaš pravih odnosov in če nimaš denarja, se življenja ne da tako prilagoditi, kot smo si ga mi. Kot vidite, nimate občutka, da ste v hiši invalida, pa sem štiri mesece po nesreči porušila večino hiše, na novo postavila stene in široka vrata, pozneje smo vgradili še dvigalo,« pripove
duje Alenka. »In to zelo veliko stane. Eno je, kar ti da država, tisto, kar si moraš sam urediti, pa veliko stane, predvsem pa je treba pridobiti veliko in prave informacije.«
Scenariji za pogreb
Slikanje dojemata kot čiščenje njegove duše. »Tudi motivi na slikah so rasli s čiščenjem njegove duše, saj je kar nekaj slik protestnih, na njih so okoljske teme. Zadnje čase ustvarja motive, ki so povezani s tem, kar je počel vse življenje, ko je še lahko planinaril, bil lovec, smučar,« pravi Alenka. Ves čas pogovora se čuti njun igriv odnos, ljubezen. Vedno sva se imela zelo rada, Alenka pritrdi mojemu opažanju in dodaja, da sta si skozi življenje izmenjavala vloge. Kot pravi, sta se najprej zelo namučila, da sta dobila otroke. Prvih 15 let je skrbela zanje, medtem ko se je Franc posvečal karieri, vmes bil tudi minister in nato poslanec. »Malo smo manevrirali, potem pa sem bila jaz tista, ki je bila odsotna od doma. To je med nama zgradilo lep odnos, saj sva vedno imela tudi čas za vse drugo, ne samo za službo. Osebno pa mislim, da gre pri odnosu, ki sva si ga zgradila po nesreči, kako si zdaj pokaževa ta čustva, za čisto nov svet,« razkriva Alenka. Franca so namreč tako rekoč že odpisali, noben zdravnik ni mogel napovedati nič obetavnega. Ni govoril, ni dihal, ni jedel, ni nič. Zdaj se njegovemu stanju samo čudijo.
Franc je ženi narekoval scenarij za tri žalne seje po njegovi smrti. »Takrat misliš, da si hudimano pomemben, pa nisi. Po treh dneh sem ji rekel, naj strga napisano, a ni hudič, da me ni poslušala,« pripomni Franc in dodaja, da ga je pri življenju ohranilo dejstvo, da je bil po štirih vnukinjah na poti prvi vnuk. »Klemen gre zdaj v šolo, za njim sta še dva fanta,« ponosno pojasni. Zdaj že nekaj časa samostojno diha in je na usta. »Imam pa res še eno željo, da bi lahko vsaj še enkrat ženo prijel za rit,« se duhovito nasmehne, Alenka pa mu z ljubeznijo v očeh pritrdi, da gre za njun strateški plan. »Jaz bi dala vse, da bi me mož lahko prijel za rit.« Do decembra 2016 je imel navaden počivalnik z vzglavnikom, brez motorja in brez zavor. »Jaz sem z njim naredila okoli 180 kilometrov peš po Velenju. Takrat so nas velenjski ježki (VDC) še peljali kam na kakšno prireditev. Ko sva si uredila svoj prilagojeni avto, sva bila redna obiskovalca jazza v Max klubu, v glasbeni šoli imava itak vse abonmaje. Glasba in kultura sta nama vedno zelo veliko pomenili. In če naju je korona kje udarila, so to koncerti v živo,« pripovedujeta in hkrati opozarjata na vse mogoče ovire, skozi katere mora gibalno omejena oseba.
Voziček upravlja z brado
Počivalnik sta zamenjala za voziček z motorjem, ki ga upravlja z brado. Lahko ga poležejo, spravijo v stojko, vsak dan eno uro vozi kolo. »Oziroma kolo, ki ga pripeljemo zraven, noge in posebej roke pa privežemo, goni telo,« pravi Alenka. Ima tri in pol asistentke, po zakonu o osebni asistenci, ki se trenutno prenavlja, pojasnjuje Alenka, kaže, da se bodo lotili zlorab, ki so se dogajale, ker je bil slabo izvajan tako s strani CSD kot ministrstva. »Jaz sem moža v zvezo paraplegikov vključila, ko je bil še na Soči. Po nekem projektu je dobil osebnega asistenta pred uveljavitvijo zakona o osebni asistenci. Hvala bogu, ker ga po tem zakonu ne bi dobil, ker je bil starejši od 65 let. To je huda krivica, marsikdo, ki ne potrebuje osebne asistence, jo ima, mnogi starejši pa se lahko obrišejo pod nosom. To je krivica, ki jo je treba popraviti,« navaja nekdanja direktorica GZS. Pojasnjuje tudi, da je kar proces, da v hišo sprejmeš tujega človeka, prvi dve leti je bila patronažna sestra pri njih vsak dan. »Mož je bil na aspiratorju, izkašljevalniku, dnevnem katetriziranju, nima trajnega katetra, zato ga vsak dan štirikrat vstavijo, da lahko lula, odvajanje je posebna znanost. Do 18. novembra lani je imel luknjo v želodcu, letos aprila so mu kirurško zaprli to rano, ki se je zacelila šele tri, štiri tedne nazaj,« našteva Alenka, medtem ko Franc dodaja, da ne čuti nobene bolečine. »Čutim svoje rezervno telo. Vidim roke, a čutim, da so drugje. Temu pravijo fantomska bolečina,« pravi Franc, Alenka pa dodaja, da se tetraplegiki ne potijo, in če se, pomeni, da je v telesu nekaj hudo narobe. Oba nadvse odkrito govorita o vseh tegobah, ki spremljajo življenje tetraplegika. »To je na začetku hudo, tako kot je hudo mojim prijateljem, ki še vedno raje naredijo ovinek, ko me vidijo, kot da bi me srečali, ker jim je težko. Jaz vem, da jim je težko,« pravi Franc. Franc ogromno bere, vse ve, možgani so na visokih obratih, tudi to je način, da se ne predaš malodušju, ugotavlja Alenka in dodaja, da se pri eni stvari pa na polno skregata: »Moji moški ne priznavajo nič drugega kot uradno medicino. Imamo najsodobnejšo napravo za fizioterapijo, bioptron, posebno svetlobo za celjenje ran. Jaz sem se poslužila vsega, sicer ne bi preživela, saj je bilo na trenutke izredno težko. Ko se samo spomnim, kolikokrat se je skoraj zadušil.«