Sredi Dunajske
odkrili pepelnico
LJUBLJANA • V sredo je bila na Dunajski cesti za Bežigradom v Ljubljani pri Gospodarskem razstavišču nenavadna gneča. Arheologi so ob rednih izkopavanjih v okviru prenove Dunajske ceste, ki poteka že nekaj mesecev, naleteli na nenavadno bogato grobišče iz rimskih časov. »Običajno naletimo na kamenčke, drobce lončenine ali stekla, ostanke žare, raznolike sledi grobišča. Danes pa smo naleteli na čisto pravo pepelnico, pravi kamniti grob s težkim kamnitim pokrovom, kar je redkost,« je povedal Matej Draksler iz skupine Stik, sicer vodja izkopavanja ob prenovi na Dunajski cesti. V kakih 50 metrov dolgem in 10 metrov širokem izkopu na Dunajski cesti so arheologi odkrili najprej zelo dobro ohranjen kamniti zid. »Vedeli smo za grobišče severno od rimskega mesta Emona, ki leži točno pod rimsko cesto oz. današnjo Dunajsko. A kot rečeno, običajno naletimo na ostanke, tokrat pa imamo dva kamnita zida, med njima pa bogate in dobro ohranjene grobove z žarami pokojnikov, kar pomeni, da smo naleteli na grobišče bogate družine.«
Andrej Gaspari s filozofske fakultete, strokovnjak za rimsko obdobje, so Rimljani praviloma pokopavali mrtve zunaj obzidja. »Imamo enostavne grobove, jamo, kamor so položili pokojnika, potem pa lesene, zidane in lončene, kamor so položili žaro oz. pepel. Kamnite pepelnice so grobovi bogatih.« Arheologi so kamniti pokrov pepelnice najprej očistili, nato pa ga z vrvmi privezali na mali buldožer, ki naj bi počasi dvignil pokrov. »Vse nas zanima, kaj je notri. Pokrovi so bili izvirno zatesnjeni, a skozi čas se je zgodilo, da je počil ali so ga tako ali drugače poškodovali, potem je grob zalila voda in odplavila vsebino.« Bagrist je zares previdno dvignil roko stroja, da so se vrvi napele. A kamniti pokrov žal ni zdržal in je počil po tretjini. Razvezali so vrvi in oba dela pokrova fizično dvignili. Prikazala se je zelo dobro ohranjena žara s pepelom, očitno dve žari. Vmes sta se lepo videla vrata steklenic, malih amfor za shranjevanje vode, vina. Vrčem podobne steklenice, kamor so obredno shranili kakšno pokojnikovo imetje. Pogosto v bogatejših grobovih naletijo tudi na nakit. Draksler dodaja, da so imela vsa pokopališča seveda tudi označene kamnite spomenike, imenovane stele, z imenom pokojnika in različnimi dodanimi napisi, verzi ipd. »A že ob koncu rimske dobe in pozneje v srednjem veku so začeli nagrobnike ruvati, izkopavati in jih uporabljati kot gradbeni material za stavbe.« Tako so torej grobišča izginila z obličja zemlje in jih raziskujemo šele zdaj, po dva tisoč letih. Kot je povedal dr. Gaspari, ocenjujejo, da je bogata pepelnica iz 2. polovice 1. stoletja, kar pomeni zgodnje obdobje Emone. »Mesto Emona je nastalo leta 14 ali 15 našega štetja. Razvilo se je iz vojaškega oporišča, pravo mesto Emona je na desnem bregu Ljubljanice, tam na Prulah. Kjer pa seveda ni bilo prostora za širitev. Na levem bregu pa je bila velika vojaška postojanka, skozi katero so se valile rimske legije. Morda je bilo na širšem območju Emone tudi 50.000 in več vojakov, ki so hiteli na Balkan, kjer so bili neredi.« Gaspari predvideva, da je število stanovalcev Emone skozi raznolika obdobja nihalo: »Menimo, da je štela od 2500 do 4000 stalnih prebivalcev.« Nekaj časa je predstavljala strateško točko, zato so jo leta 452 opustošili Huni. A se je obdržala, a nikoli več zacvetela. V 6. stoletju so se začeli meščani Emone izseljevati iz mesta, proti koncu stoletja naj bi jo zapustil še zadnji.
Grobovi bogatih Kot pove arheolog prof. dr.
Naleteli smo na pravi kamniti grob s težkim kamnitim pokrovom, kar je redkost.