Državni prvak kuje pot do kovaškega poklica
Aktualni šampion v distančnem jahanju konje obuje po starem Podkovanje je veščina, ki je država ne priznava več kot poklic
BREZOVA REBER, GROSUPLJE • Penelopa se je nervozno prestopala z noge na nogo. Neukročena mladenka, se vidi že na daleč. Ebla, že drža ga izda, da je aristokratskega porekla, pa je mirno čakal, medtem ko je kovač z ritmičnimi udarci kladiva oblikoval njegovo novo obuvalo. Na Lesarjevi kmetiji na Malem Mlačevem pri Grosupljem so konji podkovani še po starem. Lastnica Helena Okorn, ki jo ljubezen do elegantnih živali spremlja že od mladih nog, stavi le na precizno roko mladega kovača Davida Hočevarja z Brezove Rebri na Dolenjskem, ki je zahtevno obrt razvil v umetnost. Še je imel priložnost, kot golobradec, spremljati rokodelske veščine mojstra starega kova, ki je podkoval konje na njihovi domačiji. »Bilo mi je zanimivo. Potem sem pa kar sam enega podkoval in sem mu pokazal, kovač pa me je povabil s sabo,« ta odločitev še danes kroji njegovo življenje in poklicno pot, čeprav morajo novodobni kovači vložiti še ogromno truda, da bo nekoč čislana obrt spet postala uraden poklic. »Ampak,« morda kar preveč samokritično nadaljuje David, » še zdaj noče povedati, ali me je povabil zato, ker je bilo tako dobro ali tako zanič.« Zagotovo ne slednje, sicer ne bi pridelal s svojimi umetelnimi zamahi že nekaj kolajn z mednarodnih kovaških tekmovanj, povsem neskromno pa lahko zapišemo, da bi David ravno v času, ko se je sukal okoli Heleninega konja, moral prevzemati pokal za državnega prvaka v distančnem jahanju.
Konj bobnarja Rolling Stones
70 konjev so imeli doma, ko se je še igraje motovilil okoli domačije, sam jih je kljub rosnim letom vzdrževal 15. Ti ostajajo njegova prva ljubezen. »Blizu doma gradim ranč za turistične namene,« razgrne, da mu ne manjka poslovnih žilic. Iz temeljev družinske tradicije bo nedvomno ustvaril uspešno zgodbo, svoje izkušnje in znanja, ki jih je pridobival s smukanjem med mojstri kovaške obrti pa tudi na izobraževanjih v Angliji, Avstriji, na Madžarskem, pa že prenaša na dolenjski podmladek. Ob njegovem boku že suče in vihti kladivo nadobudni pomočnik Aleks, ki kar naravnost, čeprav sila redkobeseden pove, da mu je žival bližja od človeka. »Potrebe so, čedalje težje je dobiti dobrega kovača. Razvoj gre naprej, vsaka malenkost šteje. Če konj v nogah ni stoodstoten, lahko pride do poškodbe. Pa tudi vsaka sekunda je v tekmovanju še kako pomembna,« pristopi še Helenina bližnja soseda Andreja, tudi sama rekreativna jahalka. Penelopa poskoči, kot bi ji podkuril pod repom. »Prvič na toplo, vroče kovanje,« jo pomirjajoče poboža ljubeča lastnica Helena, »ustrašila se je dima,« ki je hušknil z njenih na novo obutih kopit. »Izumirajoča obrt je to, kovanje na toplo,« podkrepi kovač David, ki nevednost pozdravi z razlago, »se takole podkev lepše uleže in jo je dosti lažje oblikovati.« Vmes ošvrkne Penelopo, ki se je očitno sprijaznila s tem, da njena kopita niso po najnovejši modi in zato potrebna kovaške nege. Tudi Helena ji ne prizanaša, skoraj vsak dan jo požene čez drn in strn in mora biti primerno opremljena za dolenjske griče, brezmejne gozdnate poti in makadamske jezike. Potem bo
tudi spretneje premagovala ovire v distančnem jahanju, strokovno endurance, kjer je Okornova s predhodnikom Eblom, polnokrvnim arabcem, sicer pa plemenitežem iz hlevov bobnarja skupine Rolling Stones Charlieja Wattsa, osvojila za zdaj še nedosegljiv status nesporne zmagovalke in edine Slovenke, ki je zmagala na prestižnem konjeniškem festivalu, imenovanem po šejku Mansourju bin Zajedu Al Nahjanu. Svetovno konkurenco je na 120-kilometrski preizkušnji pred šestimi leti premagala za celih šest minut! Čeprav bi ob navedenem prikimali, da je Helena športnica od glave do peta s podporo države, kar odmislite, konjeništvo pač ni šport, s katerim bi se, čeprav imamo za to vse pogoje, predvsem pa vrhunske jezdece, lahko bahali. Helena sama vzdržuje, kar pomeni plačuje, tovrstne tekmovalne avanture, ob znatni pomoči moža Uroša in sinka Žige, ki jo nesebično spodbujata pri njenem srčnem hobiju. Prav zato ji tudi David, čeravno ob tem zamudi vzhičenost ob proglasitvi za državnega prvaka, stoji ob strani, ko njeni konji potrebujejo, laično zapisano, neke vrste pedikuro.
Bitka za poklic
»Pet konjev na dan,« toliko jih oskrbi David, preračunano čez palec okoli 1500 na leto. Trd kruh si služi Dolenjec, brez trohice ljubezni do plemenitežev pač ne bi šlo. »Nekako se prebijamo iz dneva v dan,« resnobno pove med segrevanjem in krivljenjem železja, »se borimo, da bi spremenili šolski sistem. Do leta 1973 je še delovala podkovska šola, danes poklic kovača ne obstaja več. Brusilec, preoblikovalec kovin … Cel kup poimenovanj, da lahko registriraš svoj s. p. Zato si prizadevamo za članstvo v evropski organizaciji kovačev, da bi tudi v Sloveniji prišli do poklicne kvalifikacije,« je David usmerjen v prihodnost in v mlade rodove, ki bi sloves slovenskih kovačev ponesli naprej. Lastnikov konj je vse več, a kaj ko mladina prehitro obupa, težaško delo jo odvrne, ni hec takole ves dan preždeti v sklonjenem položaju tik ob hrzajočem telesu, ko te lahko stasiti žrebec ali vznemirjena kobila mimogrede sune s pleči ali ti podkuri s pravkar obdelanim kopitom. »Veliko jih odneha. Delo je težaško, od pet do deset let znanja in izkušenj potrebuješ, da prideš do dobrih strank.« A posla mu ne manjka, renome si je ustvaril s čutečim pristopom do konj in pomirjajočim odnosom do njihovih lastnikov. Helena, glasno pove, svojega kovača ne bi menjala, »ga ni pod soncem takega«. Pa ji že lahko verjamemo, saj je ne nazadnje edina Slovenka do zdaj, ki je naše barve zastopala na najprestižnejši endurance tekmi na svetu, ki jo podpira Dubaj.