Pogačar osvojil še Bastiljo
Slovenski kolesarski as je dobil še kraljevsko 17. etapo Toura, rumeni Pariz je na dosegu rok
PARIZ • Francozi so včeraj imeli državni praznik, Slovenci kolesarskega. Tadej Pogačar je v velikem slogu potrdil, da je nesporni gospodar Toura 2021. Na dan Bastilje v kraljevski 17. etapi ni le branil zajetne prednosti v skupnem seštevku, temveč tekmecem pokazal svojo kolesarsko moč. Slavil je drugo letošnjo etapno zmago, na dosegu rok je tudi njegovo drugo zaporedno zmagoslavje na Elizejskih poljanah. Pogačar je v zadnjih dneh nekajkrat nakazal, da ga srbijo pete, da ga mineva potrpljenje pri obrambni taktiki, ob kateri je le odgovarjal na jalove napade tekmecev. Želel si je dirkati, kot je to počel lani skupaj s Primožem Rogličem, a letos v karavani dirke po Franciji po odstopu Zasavca ni tekmeca, ki bi ga tako močno izzval. Na dan Bastilje so se 22-letniku s Klanca pri Komendi želje le uresničile.
Njegovi pomočniki iz ekipe UAE so tekmecem hitro pokazali, da je vrag vzel šalo. Tokrat niso čakali na to, da bodo pobudo prevzeli drugi, športni direktor Andrej Hauptman je celotno ekipo poslal narekovat oster tempo že na prvem vzponu dneva na Col de Peyresourde (13,2 km, 7-odstotni povprečni naklon).
Tokrat so kolesarji UAE, ki so jim očitali, da so prešibki, da bi rumeno majico pripeljali v Pariz, redčili vrste najnevarnejših tekmecev v boju za vrh v skupnem seštevku. V enakem slogu so nadaljevali na naslednjem vzponu na Col d’Azet-Val Louron (7,4 km, 8,3 odstotka). Namen je bil jasen, na zadnji klanec, 2215 m visoki Col du Portet (16 km, 8,7-odstotni povprečni naklon, višinska razlika 1390 metrov) priti brez napadov tekmecev in naj boj mož na moža odloči zmagovalca etape in morda tudi Toura.
V ospredju je bila peščica ubežnikov, tudi francoski up za zmago na dan Bastilje Anthony Perez (Cofidis), vendar z odločno premajhno prednostjo, da bi zadostovala za to, kar je sledilo. Brandon McNulty je v prvih kilometrih ciljnega vzpona še naprej narekoval tempo, ki je bil prevelik zalogaj za številne, nato je bil čas, da za Pogačarja zadnje vate moči iztisne še Rafal Majka, ki je tekmece v težave spravljal, čeprav je zadnje dni zaradi padca na prsni koš težko dihal.
Skok na skok, zmaga Sledil je veliki Pogačarjev šov, pospešil je že 8,5 km pred ciljem in poletel mimo Pereza, sledili so mu le Jonas Vingegaard (Jumbo Visma), Richard Carapaz (Ineos) in Rigoberto Uran (EF), ki je kmalu popustil.
V troboju najmočnejših na Touru je Slovenec Danca in Ekvadorca večkrat pozval, naj prevzameta svoj delež pri narekovanju tempa, a zaman. Vingegaard se je pokazal v ospredju, a le za nekaj metrov, Carapaz se je kot klop držal tretje pozicije. Pogačar se ju kljub številnim skokom ni mogel otresti, naposled je mrtvi tek s skokom 1,4 km do cilja prekinil Carapaz. Vingegaard mu ni mogel slediti, Pogačar pač. Ko je bil čas za šprint navkreber, sploh ni bilo vprašanja – Pogačar je bil najmočnejši v etapi. »Naša ekipa je zadnja dva tedna delala izjemno trdo in to sem hotel kronati z etapno zmago. Me je ujezil Carapazov napad, potem ko se je le skrival v ozadju? Ne. Pričakoval sem vse, zato sem vseskozi narekoval tempo. Vedno moraš biti previden, bili smo trije in vsi smo hoteli zmagati, vsak je igral na svojo taktiko,« je v cilju povedal Pogačar in prejel vprašanje, ali smo med najtežjo etapo Toura na njegovem obrazu videli nasmešek.
»Ko trpim, imam na obrazu izraz, ki spominja na nasmeh. Mogoče so me snemali, ko sem peljal mimo moje Urške in domačih. Takrat sem čutil čisto srečo, res sem užival v dirki,« je nadaljeval Pogačar, ki tako kot od prevzema rumene majice po 8. etapi opozarja, da Toura še ni konec: »Konec je šele na Elizejskih poljanah, v kolesarstvu te lahko doleti smola, vse se lahko zgodi. Še vedno sem v dobri formi, dobro se počutim, komaj čakam na zadnji težak gorski dan, nato na več miru pred vožnjo na čas. Nočem razmišljati o koncu dirke,« Pogačarja danes v 18. etapi še čakata vzpona na Tourmalet (17,1 km, 7,3 odstotka) in ciljni na Luz Ardiden (13,3 km, 7,4 odstotka). Vendar, ali še kdo misli, da prednost 5:39 pred Vingegaardom in 5:43 pred Carapazom ne bo dovolj?