Bralci pomagali Alešu obnoviti požgano kočo
Dom na Osankarici se po uničujočem požaru počasi pobira Najemnik Patekar z delom v Avstriji služi za njegovo prenovo
SLOVENSKA BISTRICA Usoda včasih igra čudne igre in kar si gradil mesece, celo leta, se ti lahko v trenutku sesuje v prah. To je na lastni koži občutil najemnik Doma na Osankarici Aleš Patekar, ki so mu ognjeni zublji aprila – izkazalo se je, da zaradi dotrajanega dimnika – v eni uri uničili vse imetje ter mu vzeli streho nad glavo. »Ostalo mi je le to, kar sem imel na sebi. Ves svoj denar sem investiral v ta objekt, ki je bil tudi moj dom. Groza me obliva, sploh še ne morem razmišljati o tem, kaj bom zdaj,« nam je zaupal nekaj ur po požaru. A 37-letnika iz Apač nesreča, ki ga je zadela, ni ohromila. Takoj ko je bil prvi šok mimo, je zavihal rokave in začel snovati začasno zasilno oživitev priljubljene izletniške postojanke. Svoj delček k oživitvi ste prispevali tudi vi, dragi bralci, s svojimi prispevki. Z donacijami v Krambergerjev sklad ste za Aleša Patekarja zbrali 1700 evrov.
Odprli teraso
Kar tesno nam je bilo pri srcu, ko smo se mimo idiličnih kmetij, zelenih travnikov in gozdnih obronkov vzpenjali proti stavbi na slabih 1200 metrih nadmorske višine, kjer so se kolesarji, raziskovalci tukajšnje gorske kolesarske poti, smučarji (v bližini je smučarski center Trije kralji), ljubitelji narave,
Prva naložba z zbranim denarjem bo kontejner, ki bo nadomestil garažo, v kateri je trenutno gostinski obrat. ki želijo uživati v neokrnjenih lepotah pohorskega gozda, ter izletniki, ki obiščejo bližnje Črno jezero ali bližnje obeležje zadnjega boja legendarnega Pohorskega bataljona ter številne druge okoliške zanimive točke, med svojimi podvigi še do nedavnega lahko odžejali in najedli v prijetno domačem vzdušju. Na delu zgradbe, kjer so bile pisarne, dom in sobe ter Aleševo stanovanje, zdaj zijajo v svet grde zaplate črnine. A nema priča nedavne katastrofe ni tisto, kar najprej pozdravi obiskovalca, vzdušje pa je ne glede na vse znova veselo. Ob prihodu ušesa napolni živahna glasba, pogled pa se ustavi na dveh na novo urejenih terasah, kjer žejne goste ob koncih tedna že pričaka kozarec ledeno hladne pijače. »Lastnik je počistil vse, kar je imel v načrtu, mi pa smo postavili dve terasi, da imamo mize in lahko ljudem ponudimo pijačo,« nam novosti, ki so nastale na pogorišču, razkaže Aleš. Ker lokal trenutno ni urejen tako, kot zahtevajo pravila, za pijačo, ki je na voljo, pobira le prostovoljne prispevke. Nekdanja garaža je trenutno spremenjena v zasilen točilni pult, v njej pa so hladilnik in druge gostinske potrebščine. »Kdaj pa kdaj me še vedno zlomi, logično. Vložiš vse premoženje, ostaneš brez vsega …« mu med sprehodom po pogorišču beseda za hip zamre. Postori, ki so ostali, so vlažni in popolnoma uničeni, nemogoče je v njih prebivati ali početi kar koli drugega. Staljeni tiskalnik v nekdanji pisarni poleg prostorov, ki so goreli, priča o tem, da je bila najemniku sreča kljub vsemu mila – kdove, kako bi se zgodba iztekla, če bi bil v času požara doma.
Volja ostaja
Nesreča Alešu ni prirezala kril. »Še vedno je želja, še vedno je upanje. Rekel sem si, da s Pohorja ne grem. Dal bom vse od sebe, da postavim dom spet na noge,« obljublja. Medtem ko pripravlja poslovni načrt za uresničitev svojih sanj, odkupa in obnovitve Doma na Osankarici, si služi kruh v Avstriji. »Zdaj vzamem vsako delo, ki se mi ponudi,« pravi. Če mu bo uspelo uresničiti vse, kar si je zadal, bo dom sčasoma znova zaživel kot gostišče pa tudi kot šolski center, v katerem se bodo lahko šolarji seznanjali z naravnimi posebnostmi Pohorja. Korak k cilju so tudi donacije, ki jih je iskreno vesel. »Slovenskim novicam in vsem darovalcem, ki so pomagali, bi se rad od srca zahvalil. Pa naj pridejo gor na ledeno hladen pir,« se nasmehne v slovo.