Zadnji shuttle v vesolje pred desetimi leti
Na poslednji let, znan kot STS-135, so se odpravili štirje astronavti, med njimi ženska
VESOLJSKO plovilo Atlantis se je 8. julija 2011 odpravilo na 12 dni trajajoč vesoljski polet k Mednarodni vesoljski postaji, kamor je dostavilo večnamenski logistični modul Rafaelo. Ta je bil poln nujnih potrebščin in rezervnih delov, ki bodo postaji omogočili nemoteno delovanje tudi še potem, ko se bodo shuttli upokojili. Nazaj na Zemljo pa je Rafaelo pripeljal reči, ki jih na vesoljski postaji niso več potrebovali, tudi njihove smeti.
Manjša posadka, več tovora
Običajno se je na takšen vesoljski polet odpravilo šest ali sedem astronavtov, glavni razlog za tolikšno število je bila varnost, a manj astronavtov je pomenilo več prostora za tovor, ki so ga na postaji še kako potrebovali. Tako so posadko shuttla na letu STS-135 sestavljali le štirje astronavti: poveljnik Chris Ferguson, pilot Doug Hurley ter dva specialista za polete Sandra Magnus in Rex Walheim. Ferguson, upokojeni stotnik ameriške mornarice, je takrat že tretjič letel v vesolje, Hurtley, upokojeni polkovnik ameriške mornarice, drugič. Tretjič sta se leta 2011 v vesolje podala tudi Magnusova, doktorica znanosti in strokovnjakinja na področju strojništva, ter Walheim, ki je bil enako kot njegov kolega upokojeni polkovnik ameriške mornarice. Obstajal je še en razlog, da so se pri Nasi odločili za manj številno posadko. Če bi šlo kaj hudo narobe in se Atlantis ne bi mogel normalno vrniti na Zemljo, bi morala posadka ostati na Mednarodni vesoljski postaji, domov bi se vračali posamično vse leto, in sicer na krovu ruskih sojuzov. K sreči je šlo vse po načrtu in tovrstno posredovanje ni bilo potrebno.
Let je ime STS-135 dobil po enostavnem ključu – to je bil 135. polet ameriških shuttlov, STS pa je kratica za Space Transportation System oziroma po naše sistem za prevoz v vesolje. Na teh 135 poletih je v vesolje potovalo 355 astronavtov, nekateri med njimi so se na krovu shuttla znašli večkrat. Pri projektih je sodelovalo 16 držav, poleg Združenih držav Amerike še Belgija, Kanada, Francija, Nemčija, Izrael, Italija, Japonska, Mehika, Nizozemska, Rusija, Savdska Arabija, Španija, Švedska, Švica in Ukrajina. S pomočjo teh plovil so izvedli več kot 2000 različnih poskusov, proučevali so površje Zemlje, vesoljsko biologijo, medicino in fiziko. A vedno ni šlo vse gladko. V dveh hudih nesrečah je življenje izgubilo skupno 14 ljudi. Prva je bila nesreča shuttla Challenger 28. januarja 1986, druga shuttla Columbia 1. februarja 2003.
Grozljivi tragediji
Na krovu Challengerja je bilo v času nesreče sedem ljudi, preživel ni nihče. Komaj 73 sekund po vzletu je plovilo razpadlo, njegovi deli ter člani posadke pa so popadali v Atlantik. Natančnega časa smrti sedmerice na krovu jim ni uspelo ugotoviti, vsaj trije člani posadke so razpad plovila namreč preživeli, preiskovalci nesreče so namreč našli tri uporabljene sisteme za oskrbo s kisikom, ki jih je bilo treba sprožiti ročno, nihče pa ne bi mogel preživeti trka kabine z morsko gladino pri takšni hitrosti in s tolikšne višine. Shuttle Columbia je po drugi strani uspešno odletel v vesolje, tragedija se je zgodila ob njegovi vrnitvi. Ko je plovilo že ponovno vstopilo v Zemljino atmosfero, se je namreč z zunanjega tanka odlomil kos poliuretanske pene ter treščil v levo krilo plovila. Posledično je postalo nestabilno in je razpadlo, v nesreči je življenje izgubilo vseh sedem članov posadke. Razbitine, pozneje so našli več kot 2000 kosov, ki so pripadali shuttlu, in nekaj posmrtnih ostankov članov posadke so pristali v kar treh različnih zvezdnih državah, največ v Teksasu.
Običajno se je na takšen vesoljski polet odpravilo šest ali sedem astronavtov, da je bilo več prostora za tovor, ki so ga na vesoljski postaji nujno potrebovali.