Pogačar ni Armstrong
Na Touru spet dopinška racija, vendar se niso vrnili črni stari časi, pravi David Walsh
LUZ ARDIDEN • Vsi kolesarji so dopingirani. To je mantra, ki se vrtenja pedal drži že desetletja. Zgodovina tega športa je resda prepletena z nečednim početjem. Predvsem devetdeseta leta minulega stoletja in leta po prelomu tisočletja so bila prepojena z uporabo eritropoetina, zloglasnega EPO, brez katerega bojda v tistem obdobju ni bilo mogoče zmagati na veliki dirki. Zastavonoša dobe je kajpak
Lance Armstrong, iz zgodovine izbrisani sedemkratni zaporedni zmagovalec Toura. S sistematičnim dopingom in ustrahovanjem vseh, ki bi bili pripravljeni spregovoriti o njem, je kolesarskemu svetu vladal, čeprav je leto pred začetkom njegovega niza (1999–2005) izbruhnila največja dopinška afera v zgodovini Dirke po Franciji. Kolesarji ekipe Festina so bili v središču pozornosti ob raciji julija 1998, ob kateri so čez hotelska okna letele injekcijske igle in pripravki vseh vrst. Včeraj smo na Touru spet doživeli policijsko racijo, tokrat je bila tarča ekipa
Mateja Mohoriča Bahrain Victorious, ki jo financirajo Bahrajnci, vodijo pa v večjem delu Slovenci, z nekdanjim slovenskim selektorjem
Milanom Erženom na čelu. Nekdanjega novomeškega kolesarja in trenerja so povezovali tudi z zloglasno avstrijsko afero Aderlass, ob kopici medijskega dima pa nihče še ni razkril ognja. Nekaj podobnega je pričakovati tudi tokrat. Povod za racijo, ki jo je naročilo tožilstvo v Marseillu, sta bila anonimna namiga iz konkurenčnih ekip, pri katerih naj bi zaradi uspehov podvomili o čistosti kolesarjev Bahraina, zgodbo pa je objavil časnik Le Parisien. Vse skupaj je sila podobno enaki akciji na lanskem Touru, v sredo zvečer po 17. etapi so takrat po naročilu tožilstva iz Marseilla preiskali hotel ekipe Arkea Samsic Naira Quintane, zgodbo je prvi objavil Le Parisien.
Ali gre za boj proti dopingu ali samopromocijo, bo pokazal čas, lanska preiskava ni obrodila še nobenih sadov. »Takšne racije so slabe za kolesarstvo. Razumel bi, če bi policija v hotel vdrla na podlagi konkretnih podatkov, ne pa zato, ker se je enemu od tekmecev zdelo, da nisi čist, ker si ga premagal. Če bodo našli trdne dokaze o dopingu, bo vse skupaj upravičeno, drugače pa je to samo slaba reklama,« mi je v novinarskem središču dejal David
Walsh, irski kolega zvenečega imena – bil je prvi, ki je javno obtožil Armstronga, da je goljuf. Leta 2003 je bil soavtor knjige L. A. Confidential, v kateri je razkrival stvari, ki jih je kolesarski kavboj priznal šele v intervjuju z Oprah Winfrey deset let pozneje.
»Jezen sem tudi, ko o dopingu sprašujejo Tadeja
Pogačarja, v času afere Festina še rojen ni bil. Proti Armstrongu so obstajali trdni dokazi, za dvom o Pogačarju pa ni nobenega otipljivega razloga,« je Walsh nadaljeval v enourni debati, v kateri sva drug drugemu odpirala nova obzorja, on meni o tem, kako slovenski kolesarski fenomen vidijo od zunaj, jaz njemu, kako ga doživljamo od znotraj (pogovor z njim bodo objavili v jutrišnji izdaji Dela).
Ali človek s pravo novinarsko distanco in skepso verjame, da je kolesarstvo zdaj čisto? Ne on ne jaz najbrž za nikogar ne bi dala roke v ogenj, ne vidiva pa potrebe, da kolesarski sinovi, ki jim še nihče ničesar ni dokazal, plačujejo za grehe svojih športnih očetov.