Brez noge 7 ur čakal na prevoz
Janez Fatur zamudil pregled za protezo na Soči V celjskem zdravstvenem domu krivdo valijo na zavarovalnico
SLATINA PRI PONIKVI • Sredi aprila letos je Janez Fatur iz Slatine pri Ponikvi pristal na invalidskem vozičku. Zaradi močno zamašenih žil, posledično tudi sladkorne bolezni, so mu najprej odrezali vse prste. Ker to ni bilo dovolj, so mu odrezali še del noge okoli gležnja. Ker se je izkazalo, da je njegovo življenje lahko kljub temu še vedno ogroženo, so se odločili, da mu nogo odrežejo še višje, od deset do dvanajst centimetrov pod kolenom. Odtlej je odvisen od invalidskega vozička, posledično pa za prevoz do zdravnikov in nazaj potrebuje storitve reševalne službe celjskega zdravstvenega doma (ZD). »Dan ali dva preden imam datum pregleda, tako pokličem reševalno službo in naročim prevoz. Oni pa me pridejo iskat na dom. Ko sem bil prvič naročen na prevez in pregled šivov, so me k zdravniku pripeljali pol ure prepozno. A sem imel srečo, da se je zdravnik, ki me je tudi operiral, še zadrževal v bolnišnici in mi tudi pregledal rano. Ko sva zaključila pregled, pa sem čakal kar sedem ur, da so reševalci prišli pome in me odpeljali domov. Podobno je bilo tudi po fizioterapijah, ko sem čakal tri, štiri ure na prevoz nazaj domov. A človek to vzame v zakup, saj ni težko počakati, če veš, da te bodo potem odpeljali nazaj,« je nove okoliščine vzel za dobro naš sogovornik. Bolj hudo mu je bilo, ker je zaradi prepoznega prihoda reševalcev zamudil prvi pregled v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru (URI) Soča, kjer je bil prav tako naročen, da bi mu izdelali ustrezno nožno protezo. »Tam sem bil naročen ob 12. uri, a do tja sploh nisem prišel. Reševalci so namreč prišli pome v Slatino pri Ponikvi pet minut po dvanajsti, ko bi torej že moral biti v URI Soča. Da se ne bi kar na pamet peljali v Ljubljano, so poklicali tja in se pozanimali, če me še lahko pripeljejo, a z zamudo. Povedali so jim, da lahko, a da moramo biti v Ljubljani v
Reševalci so prišli pome v Slatino pri Ponikvi pet minut po dvanajsti, ko bi torej že moral biti v URI Soča.
pol ure. To pa seveda ni bilo izvedljivo, zato je ta pregled odpadel. Posledično pa se je vse zamaknilo za najmanj mesec dni,« razočarano razloži Fatur. Mimogrede, od njegovega doma do avtocestnega uvoza v Dramljah je okoli šest kilometrov, do Ljubljane pa približno ura vožnje, če seveda ni zastojev. Janez Fatur pa ob tem opozori, da reševalci niso nič krivi. »So zelo prijazni in uslužni, težava je, da naj bi jih bilo premalo, posledično so preobremenjeni, po paciente se morajo voziti tudi v druge kraje, zato prihaja do neljubih zamud. Sam menim, da je krivo vodstvo celjskega ZD, ker se ne potrudi, da bi pridobili dodaten kader. Menda naj bi bilo tudi reševalnih vozil dovolj, a jim to nič ne koristi, ker ni delovne sile. Če bi reševalce tudi ustrezno plačali, menim, da težav ne bi imeli,« meni naš sogovornik, ki je po operativnem posegu odvisen izključno od pomoči žene Martine.
Obiski znanih
Še pred dobrimi tremi leti sta imela Faturjeva registrirano kmetijo odprtih vrat, ki je daleč naokoli slovela po prijaznosti in predvsem dobri hrani. Pri Faturjevih so bili gostje tudi znani Slovenci, ki jedi, ki jih je pripravljala Janezova žena Martina, niso mogli prehvaliti. »Žal pa je zadnje leto in pol korona naredila svoje in tudi okoliške turistične kmetije so ostale brez gostov. Še več, tu pri nas se, odkar se je pojavil koronavirus, ne sliši več niti harmonika. Včasih je kdo tako, za dobro voljo, pri kakšni hiši raztegnil meh in se je to slišalo tudi do nas. Zadnje leto pa tudi tega ni,« nam še pove Janez Fatur, ki kljub usodi ostaja dobrovoljen. »Tudi moji mami so pred smrtjo odrezali obe nogi, tako da imamo to tudi malo v rodu,« pove. In kaj na očitke, da ni dovolj kadra, odgovarjajo v upravi celjskega ZD? »S strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) imamo za dejavnost reševalnih prevozov priznanih 30 reševalcev in 12 vozil, kar pa je, glede na potrebe, premalo. Posledično se zato čakanju nekaterih bolnikov ni mogoče izogniti,« priznavajo v ZD Celje. In dodajajo, da imajo prednost pri prevozih tisti, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, in otroci. »Na ta način se tudi triažira razpored voženj.
Pri Faturjevih so bili gostje tudi znani Slovenci, ki jedi, ki jih je pripravljala Janezova žena Martina, niso mogli prehvaliti.
Težave se zavedamo, zato že več let na zavarovalnico naslavljamo vloge, da bi nam priznali povečanje programov, tako za kader kot vozila. A do zdaj brez uspeha,« pojasnjujejo. Seveda celjski zdravstveni zavod v tej problematiki ni osamljen, ob njem se izpostavlja podobna stiska tudi drugje po Sloveniji. MOJCA MAROT