Za kilogram kruha evro več?
Žetev je zaradi mile zime, spomladanskega dežja in suše podpovprečna Žitna veriga, ki bi združevala kmete, mlinarje in peke, je že zdavnaj mrtva
TEŠANOVCI • »Počakajte nekaj sekund, da ustavim kombajn,« nam je glasno povedal po telefonu, ko se je v ozadju slišal ropot stroja, ki reže žitna stebla in z njih posrka zrnje. Kmeta
Franca Küčana iz Tešanovcev pri Moravskih Toplicah v Prekmurju smo poklicali sredi žetve, ki jo pridelovalci pšenice večinoma pričakujejo s strahom. »Športni rek govori: slab štart, prav tako zaključek. V jeseni smo komaj posejali, saj je bilo vse mokro in blatno. Zima je bila premila in spet mokra, zato si posevki niso opomogli. Nato smo imeli v marcu in aprilu sušo, praktično je bilo obdobje rasti brez dežja. V maju pa je spet vse plavalo,« je strnjeno pojasnil Küčan, ki seje in žanje žito na nekaj deset hektarjih polj. Napovedi žetve so zaradi opisanega slabe.
Slovenija skupno pridela nekaj več kot 600.000 ton vseh žit s koruzo vred. Od tega je krušnih žit le okoli 160.000 ton, katerih pretežni del je pšenica, vse preostalo so krmna žita.
Prepuščeni sami sebi
Slovenski pridelovalci žit so vsako leto znova ob žetvi v zelo negotovem položaju, saj je t. i. žitna veriga, ki naj bi združevala kmete, mlinarje in peke za skupno mizo, kjer bi se pošteno dogovarjali za odkupno ceno, že zdavnaj mrtva. Zato so kmetje običajno, ko zaropotajo kombajni, prepuščeni sami sebi. Prvi problem je ta, da smo obkroženi z bogatima žitnicama, Hrvaško in Madžarsko, obe veliki žitni igralki tudi v evropskem merilu. Zato našim mlinarjem in pekom ni problem uvoziti praviloma cenejšega in včasih tudi bolj kakovostnega žita. A kot vemo, vprašanja žita pač ne moremo prepustiti prostemu trgu, saj je preveč pomembno za obstoj in blagostanje ljudstva, česar pa, tako se zdi, nobena vlada do zdaj ni usvojila. Potem ko so pred dnevi kmetje zagnali kombajne, je ta trenutek zaradi obilice nedeljskega dežja žetev ustavljena.
Metka Barbarič s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota nam je pojasnila, da je kakovost letošnje letine z nedeljskim dežjem v veliki nevarnosti. »Kmetje se bojijo, da bo pšenica začela ponovno kaliti, pri čemer kakovost pade. Ta trenutek je žetev ustavljena vsaj za nekaj dni, saj je premokro. Pšenica se mora posušiti na 14 % vlage.« Povejmo, da skupno v Sloveniji na leto posejemo 27.000 hektarjev krušnih žit, od tega je približno 13.000 hektarjev krušne pšenice posejano v Pomurju. Kot pove Barbaričeva, je večina poljedelskih kmetij, ki sejejo žita, v resnici kombiniranih: »Žita sejejo v kombinaciji z živinorejo ali prašičerejo. Le okoli 20 odstotkov je izrecno poljedelskih kmetij, ki sejejo žita.«
Cena krmnih žit poskočila
Küčan predvideva, da bo letos količinsko letina slabša: »Tam do pet ton na hektar. Kakovost pa tudi ne bo dobra.« Vendar je priznal, da je letos situacija zaradi razmer na svetovnem trgu in koronakrize malce drugačna. »Cena krmnih žit je poskočila. Tona koruze denimo na 240 ali 250 evrov. Tako je cena krmnih žit skoraj ujela spodnjo ceno krušnega žita.« Pogajanja z Mlinopekom, ki odkupi večino prekmurskega žita, so v teku. Po besedah Küčana pa kmetje pričakujejo odkupno ceno za pšenico od 185 evrov za nižjo kakovost, do 230 za najvišjo A-kategorijo. Barbaričeva sicer poudarja, da kmetje v Pomurju ne opuščajo svojih kmetij tako kot drugod po Sloveniji. Vendar pa je dejstvo, da jih vse manj seje žito zaradi krušnega žita,
ampak zaradi kolobarja ali kombinacije s prej omenjeno živinorejo, ko ga lahko pokrmijo živalim ali dobro prodajo kot krmno žito. »Seveda, ni denimo stroškov analize, ni čakanja. Prodaš neposredno,« pravi Barbaričeva in dodaja, da kmete razume.
Za krmna žita naj bi se že zanimali Perutnina Ptuj in podobni v panogi, celo italijanski rejci.
Ker je živilska zbornica letos odstopila od pogajanj, saj so se lani v medijih pojavile informacije o domnevnem kartelnem dogovarjanju, in vmešala se je Agencija za varstvo konkurence (AVK), se morajo kmetje letos znajti sami. Situacija je zares bizarna. Pridelava krušnega žita pada, po besedah Küčana pa je trenutni kmetijski minister kmetom, v izognitev kartelnemu dogovarjanju – izraz deluje tako, kot da bi šlo za kmete s po 3000 hektarji žita –, namignil, naj ustanovijo organizacijo pridelovalcev, potem pa se bodo lahko dogovarjali. »Rekli smo mu, da imamo za to zadruge,« je povedal Küčan.
A te naj ne bi bile primerna oblika.
Res, s čim se mi ukvarjamo? Neimenovani vir nam je stvar pokomentiral takole: »Zdi se, da preprosto ne znamo ustanoviti dolgoročne strategije žitne politike. Ko se zamenjata vlada in minister, se začne vse znova in rezultat je ničeln. Subvencije so v EU trenutno naravnane ekološko, zato denar razdrobimo in razdelimo, za vzpostavitev proizvodnje in žitne verige pa ga zmanjka.« Zdaj nekateri stavijo na projekt izbrane kakovosti. Gre za nacionalno shemo kakovosti, ki je namenjena kmetijskim pridelkom oziroma živilom s posebnimi lastnostmi. Z označbo izbrana kakovost – Slovenija so označeni pridelki in izdelki, ki so pridelani in predelani v Sloveniji ter so deležni dodatnih, strožjih kontrol. Tako bi ob kruhu z nalepko izbrana kakovost vedeli, da so ga spekli iz domačega žita. Z višjo ceno pridelka bi dosegli tudi višjo ceno domače pšenice. Kar bi bilo pošteno.
Toda nekateri močno dvomijo, da bo stvar delovala. Pri mesu in zelenjavi se kaže, da ni pravega učinka. Slovenski potrošniki smo močno nezaupljivi do »slovenskih« projektov. In drugič je vprašanje, ali imamo toliko denarja, da bi lahko za kilogram kruha odšteli evro več. JAROSLAV JANKOVIČ
ton krušnih žit pridelamo.