Dekan peš od faksa do Triglava
Z redom za zasluge nagrajeni Gregor Dolinar s fakultete za elektrotehniko je tudi gorski reševalec
LJUBLJANA • Minule dni je nemalo zanimanja zbudil dosežek dekana fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, 49-letnega Gregorja Dolinarja, ki je življenje posvetil matematiki ter je član različnih mednarodnih organizacij. Toda Dolinar ni le mednarodno uveljavljen matematik, ki je leta 2007 od takratnega predsednika Janeza Drnovška prejel red za zasluge »za izjemno uspešno delo pri organizaciji 47. Mednarodne matematične olimpijade,« kot so zapisali pred 14 leti, ampak tudi gorski reševalec, ki je v izjemni telesni kondiciji – česar nemara ne pričakujemo od vseh dekanov slovenskih fakultet.
Zatavati je psihično naporno
Dolinar pravi, da se skozi šport lahko sprosti; »Če greš med vikendom v gore, naravo, je lažje tudi v službi. Rad pa imam tudi zahtevne izzive,« nam zaupa v pogovoru v njegovi pisarni. Eden takih je Brajnikov memorial oziroma Pohod volje, razuma in moči, kot ga imenujejo in ki se ga Dolinar udeležuje kot član ekipe Gorske reševalne službe Kranj: »Za memorial smo se kar dobro pripravili na izjemno zahtevno zadevo: vsebuje plavanje v Blejskem jezeru, kolesarjenje, pohod, streljanje s puško, veslanje, plezali smo na most, brodili smo čez Savo …« našteva številne napore, v katerih se gorski reševalci dva dni kosajo z drugimi pripadniki nacionalnega varnostnega sistema – torej vojska, policija, civilna zaščita in gorski reševalci, slednji so bili četrti za tremi policijskimi ekipami.
Bistveno manj časa pa je Dolinar potreboval, da se je odločil in speljal pot, ki so jo na facebook strani fakultete najavili takole: »Jutri, 9. julija 2021, ob 20.00 se naš dekan, prof. dr. Gregor Dolinar, peš odpravlja izpred fakultete za elektrotehniko na približno 100 km dolgo pot proti Triglavu.« Dolinar pravi, da je šlo za spontano odločitev, od ideje do realizacije je minil teden dni. Na fakulteti so pozvali tudi tiste, ki bi si delili željo oziroma kondicijo, da se pridružijo dekanu na pešpoti do našega največjega vrha: »Ob osmih zvečer pride en študent in reče: 'Jaz bi šel tudi z vami na Triglav,' in potem me je spremljal na začetku do malo naprej od Toškega čela,« opiše začetek Dolinar. Dekan je imel svojo hitrost, študent Andrej Barachini je čez čas začel malo zaostajati, »zatem se je videlo, da ne bo šlo z mojim tempom«.
Kakšen pa je dekanov tempo? »Hodi in teče se ves čas: ni tako, da bi se za eno uro ustavil in počival. Pri taki
V vasi, kjer živi njegova teta Tončka, ga je na okenski polici pričakala pehtranova potica.
dolgi razdalji se po ravnem in dol teče, kakor pa je pot malo navzgor, pa hodiš.« Pot čez Toško čelo in Tošč je skozi hribovit svet pripeljala do Poljanske doline: »Najbolj naporen je bil tisti del ponoči, med eno in četrto uro, ker je bil mlaj in je bila res tema. Ravno tam sem šel prek dela poti po Polhograjskih dolomitih, kjer nisem še nikoli prej šel.« Tu, nadaljuje, je tudi malce zataval, »tisto je bilo psihično naporno, ker ne veš, kje si«. Malce se je celo vrnil po poti, sledil je obrat.
Potica na okenski polici
»Potem se je naredil dan, prišel sem v tiste konce, od koder so moji starši,« pripoveduje dekan z nasmehom.
V vasi, kjer živi njegova teta Tončka, ga je na njeni polici v ranih jutranjih urah pričakala pehtranova potica, ki jo je teta spekla zvečer ter dala na okensko polico. Dolinar opisuje doline, kot bi šlo za vasi, ki si sledijo: »Hodiš proti Poljanski dolini, se spustiš vanjo, nato se dvigneš mimo Blegoša in spustiš v Selško dolino, potem se dvigneš na Soriško planino, ko pa se spustiš dol, pa si že pri Bohinju.« Od tam je pot vodila na vrh Triglava; 23 ur zatem, ko je startal izpred svoje fakultete, se je Dolinar utrujen naslonil na Aljažev stolp. Kot pravi digitalna statistika, je do takrat prehodil 114,6 km, vsega skupaj pa je premagal 5684 metrov višine
– a kdor gre na goro, se mora z nje tudi spustiti: »Do Krme je prišla žena z avtom, jaz pa sem se odločil, da imam dovolj moči, da mi ni treba spati na Kredarici, ampak bo lažje v domači postelji.« Sledile so še dobre štiri ure spusta, preden je končal naporen pohod, ki ga je takole komentiral: »Prav je, da si postavljamo tudi kakšne visoke izzive, da zaupamo vase in da si dokažemo, da zmoremo.«
Ko ga vprašamo po opremi, nam odvrne: »Tukaj je zelo pomembno, da nisi težek.« V svoji lahki opremi je imel GPS-napravo, telefon, tri bidone z vodo – »Hidracija je ena ključnih stvari,« nas spomni – pa nekaj oblačil, gele in ploščice ter paket prve pomoči. Pravi, da je bilo ponoči zelo zanimivo v gozdu: »Kamor koli sem posvetil z lučko, so se oči svetile. Čez pot je šla lisica, tam naprej je bila blizu srna; vidi se, da so naši gozdovi polni življenja.« Ob slovesu v enem zadnjih stavkov opomni: »Vsak lahko z voljo marsikaj doseže.«