Skupni imenovalec je bolečina
Pomembno vlogo pri pojavu revmatskega obolenja ima dednost, a številne bolezni lahko sprožijo različni dejavniki iz okolja in notranje telesne značilnosti
Poznamo več kot 100 vrst revmatskih obolenj, njihova pojavnost pa se s staranjem povečuje; a vsako zbadanje in trganje po sklepih in mišicah še ne pomenita revmatske bolezni, nam je ob svetovnem dnevu pojasnila prim. Mojca Kos
Golja, dr. med., spec. interne medicine in revmatologije v pokoju, častna članica Društva revmatikov Slovenije.
Več kot 80 odstotkov starejših od 75 »Sprožiteljev revmatskih bolezni ne poznamo v celoti. Skupni imenovalec pri skoraj vseh revmatskih boleznih pa je bolečina. Sicer se med seboj razlikujejo po simptomih, bolezenskem dogajanju, diagnostičnem opredeljevanju in zdravljenju, dogaja pa se, da ena revmatska bolezen preide v drugo ali se bolezni med seboj prepletajo. Za nekaterimi zbolijo že otroci, nekatere so značilne za starostnike, druge so pogostejše pri ženskah. Pri večini je vpleten imunski sistem, o njegovem delovanju in dogajanju med boleznijo pa vemo danes veliko več kot pred leti.« V Sloveniji ima revmatsko obolenje približno 230.000 ljudi ali 11 odstotkov populacije. Osteoartroza sklepov in hrbtenice je ena najpogostejših, predvsem pri starejših: »Prizadene več kot 40 odstotkov ljudi, starih od 45 do 75 let, in kar 80 odstotkov starejših od 75 let.
Zunajsklepni revmatizem je skupina bolezni, pri katerih so lahko prizadeti vezi, kite, kitne ovojnice, sluzne vrečke, nasadišča kit, mišic na kost. Revmatoidni artritis, ki doleti do odstotek populacije, prizadene predvsem sklepe, lahko pa tudi skoraj vse organske sisteme. Med spondiloartritise prištevamo ankilozirajoči spondilitis, psoriatični (spondilo) artritis, reaktivni artritis, enteropatične (spondilo)artritise. Poznamo še s kristali povzročena sklepna vnetja, sistemske vezivnotkivne bolezni in sistemske vaskulitise.« Pomembno vlogo pri pojavu revmatskega obolenja ima dednost, a kot pojasnjuje prim.
Kos Goljeva, številne bolezni lahko sprožijo različni dejavniki iz okolja, kot so kajenje, ultravijolični žarki, bakterije, virusi in drugi mikroorganizmi, ter notranji telesni dejavniki: »Revmatske bolezni so včasih povezane tudi z nekaterimi drugimi boleznimi, z luskavico, debelostjo, krvnimi boleznimi, s kemoterapijo, uživanjem nekaterih zdravil ...« Zgodnja diagnoza je ključna za učinkovito zdravljenje, ki poteka vse življenje. Ob pozni diagnozi lahko namreč nastanejo nepopravljive spremembe na gibalih in invalidnost, pri boleznih, kjer se pojavlja prizadetost celega telesa, pa so bolniki lahko tudi smrtno ogroženi: »Zdravljenje delimo v nefarmakološko in farmakološko. Prvo zajema poučevanje bolnika o bolezni, zdravem življenjskem slogu, ustrezni telesni dejavnosti, pomoči pri vsakdanjih opravilih, opustitvi razvad, izogibanju stresu in psihosocialno pomoč. Cilj zdravljenja z zdravili je umiritev bolezni, ki pa je včasih pri dolgo trajajoči bolezni ni možno doseči. Uporabljamo simptomatska zdravila, ki delujejo protibolečinsko in protivnetno. Velik napredek so prinesla konvencionalna sintezna zdravila, ki spreminjajo potek bolezni in se vpletajo v delovanje imunskega sistema. Poleg tega imamo na voljo biološka sintezna zdravila, ki zavirajo aktivnost imunskih celic. Najnovejša so tarčna sintezna zdravila, ki zavirajo znotrajcelične signalne molekule in tako zmanjšajo tvorbo provnetnih citokinov.« Pandemija je seveda vplivala tudi na obravnavo bolnikov z revmatskimi obolenji; potekajo svetovanja na daljavo, veliko večji so razmiki med kontrolnimi pregledi. »Verjetno se bo s časom pokazala škoda zaradi zapoznitev diagnoz in prepoznega zdravljenja,« še sklene sogovornica.
Verjetno se bo s časom pokazala škoda zaradi zapoznitev diagnoz in prepoznega zdravljenja.