Marelice od pomladi do svetega Martina
Na Lisičjem je bil nekoč največji botanični vrt v osrednji Evropi, zdaj je protokolarni objekt občine Škofljica
vorec Lisičje v bližini Škofljice je v prvi polovici 16. stoletja sezidal
Pankracij pl. Baričevič. Njegov drugi lastnik je bil
Ivan Khiessl, po letu 1587 pa je grad prenovil Lenart Merharič, čigar dediči so bili tudi lastniki sosednjega
Ddvorca Ganjiče. Leta 1710 je postal lastnik dvorca Lisičje deželni svetnik Karel Jožef pl. Coppini, 1803. pa ga je na dražbi kupil baron Franc Karl Haller von Hallerstein. V nadaljevanju je še nekajkrat zamenjal lastnike, pred drugo svetovno vojno pa je bila njegova lastnica Mary Lloyd iz Trsta. V grad, kot ga še danes imenujejo domačini, so v drugi svetovni vojni pred Nemci pribežali salezijanci. Ob koncu vojne so ga zasedli domobranci, po vojni pa so se v njem naselile družine delavcev iz bližnjega rudnika barita. Grad z dragoceno opremo je bil po vojni postopoma izropan. V njem se je v 50. letih naselila jugoslovanska vojska. Od konca 60. let je približno dve desetletji sameval, dokler ga ni prevzel Arhiv Slovenije, ki je dvorec prodal Občini Škofljica. V njegovo obnovo so vložili kar precej denarja, tudi z evropskimi sredstvi jim je Lisičje delno že uspelo obnoviti. Poleg poslopja so uredili atrij in dvorec na novo prekrili, tako da je zdaj dolgoročno zaščiten. Uredili so tudi poročno dvorano oziroma prostor za protokolarne obiske.
Kot lahko preberemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, je bil na Lisičjem največji botanični vrt v osrednji Evropi: »Grad Lisičje stoji na lepem in ugodnem kraju Dolenjske, miljo in pol hoda od Ljubljane. Ponosno se dviga na hribu in že njegova zunanjost vabi človeka, da si ga ogleda. In res ponuja očem obiskovalcev in gostov mnogo užitka in veselja, kajti poleg krasnih vrtov in vinograda ima lep prijazen ribnik. Vsa poslopja: grad, pod in pristava so lepo skupaj. Po kranjsko se imenuje grad Lisičje, ker se v okoliških gozdovih potikajo lisice v velikem številu.«
Valvasor nadalje opisuje, katere vrste cvetja rastejo okoli gradu Lisičje, in med drugim našteva kar 170 vrst tulipanov, 70 vrst hijacint, 20 vrst narcis in več vrst vrtnic. Zelo podrobno je popisal tudi grajsko drevje. »V tem zabavnem vrtu stoji tudi mnogo dreves, katerih nekatera zavzemajo tu svoj prostor, ker imajo okusne sadove, druga lepo listje. Tu rastejo limone in pomaranče, tam granatna jabolka, tu fige, tam mandeljni. Indijski lešniki rastejo na takih drevesih, ki niso veliki kot naši orehi. V enem grozdu se nahaja do 100 lešnikov. Nadalje: indijske trte z globoko narezanimi listi, ki so povsem različne od nemških in italijanskih. Potem rdeči, beli in čisto okrogli lešniki. Prav tako orehi, ki niso v lupinah, ampak le zaviti v nekakšno kožico. Češenj je več kot 12 vrst, rdeče, bele, črne, rumene, in to take, da je 7–8 sadov na enem peclu. Poleg teh še vse polno navadnih češenj in višenj. Breskev je 12 različnih vrst, med njimi gladke, rdeče, zelene, rumene in take, ki so znotraj kot kri, in potem še več drugih. Marelic je toliko
V okoliških gozdovih se potikajo lisice v velikem številu.
vrst, da lahko najdeš ob pomladi do svetega Martina v jeseni vedno sveže in zrele na drevju. Nadalje razne nešplje. Jabolk obirajo tukaj prek 50 vrst in prav toliko najraznovrstnejših hrušk. Skratka: sadno drevje ne zaostaja za cvetlicami,« je navdušeno nanizal naš sloviti polihistor.