Kriza hrane
Danes je svetovni dan hrane. Bi rekel, da ravno pravi čas. Cene letijo v nebo, dražijo se energenti, draži se vse. Surovine za proizvodnjo mesa – denimo koruza – so dražje za od 50 do 70 odstotkov, enako embalaža, delovna sila, energija. Posledično bodo v kratkem tudi cene mesa višje za vsaj od 10 do 15 odstotkov. A ker ima hudič več mladih, je v Evropi zaznan tudi padec pridelka pri poljščinah za od 10 do 20 odstotkov, pri trajnih nasadih, denimo jabolk, grozdja, oliv, agrumov in hmelja, pa celo za polovico. Ne le da bo hrana posledično znatno dražja, strokovnjaki opozarjajo, da je ogrožena prehranska varnost Evropske unije. Ali konkretno: 22 milijonov Evropejcev zna biti v prihodnjih letih bolj lačnih kot sitih. In to v času, ki kaže, da živimo v enaindvajsetem letu tretjega tisočletja!
Ko je torej že vse kazalo, da bo z novim tisočletjem lakota dokončno izginila – izjema je kajpak za vedno nesrečna in prekleta Afrika –, se je znova zalomilo. Kriv je človek. Tisti z začetka in konca prehranjevalne verige. Po njegovi zaslugi se svet danes pregreva, topijo se ledeniki, celo Arktika in Antarktika, podnebne spremembe napovedujejo kataklizmo, njenih razsežnosti in posledic nihče ne zna niti ne zmore oceniti. A prva je že tu; naš še včeraj tako vsakdanji kruh nenadoma ni več sam po sebi dan in razumljiv. Kdo ve, morda pa nam bo to povrnilo občutek za spodobnost do tega kruha in vsega, kar njegova skorjica simbolizira. Če kdaj, potem hrana znova dobiva tisti pomen, ki ji pripada. Ne gre za vračanje v čase Kajna, Abla in Noeta, bolj za zavedanje, da svet toliko hrane, kot je potrebuje,
Še včeraj tako vsakdanji kruh nenadoma ni več sam po sebi dan in razumljiv.
ne zmore pridelati brez kemije. A tudi ne brez čebel. Škarje se zapirajo. Pravega izhoda ni na obzorju.
Sam pravim, da v življenju ni naključij, da se vse dogaja s tem ali onim razlogom. Tudi ni naključno, da si svetovni dan hrane in svetovni dan boja proti revščini sledita drug za drugim. Danes in jutri. Lakota, pomanjkanje hrane, je eden simbolov revščine. Verjetno prvi, četudi ne edini. Zaradi lakote na svetu vsak dan umre 24.000 ljudi, torej eden na vsake 3,6 sekunde. Zavoljo podhranjenosti vsakih 5 sekund umre otrok, smrt jih vsakodnevno pokosi 18.000, na leto je to več kot 6 milijonov. Kruto. Strašno. Človeštva bo že čez tri desetletja okroglih devet milijard. Le kdo in kaj jih bo prehranilo? Kriza hrane postaja kriza človeštva.