Gluhi dijaki ostali brez tolmačev
Ljubljanski učenci se šolajo brez njih, čeprav je znakovni jezik vpisan v ustavo
Zapletlo se je pri denarju
LJUBLJANA • Včasih so se morali gluhi in težko naglušni otroci obvezno šolati v zavodih, zadnje čase pa se jih vse več odloča za tako imenovano integracijo – šolanje v rednih šolah. To je njihova ustavna pravica, saj je bil že leta 2002 sprejet zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika v izobraževanju, letos junija pa je bil ta jezik vpisan v našo ustavo. Kljub temu pa so gluhi in naglušni dijaki iz ljubljanskih srednjih šol ob začetku šolskega leta pri pouku ostali brez tolmačev, brez njih pa ne morejo slediti pouku. Zapletlo se je, ker so lahko do 1. septembra dijakom tolmačili le tolmači, zaposleni v zavodih za gluhe in naglušne, zunanji pa ne. Ker so nedavno tri tolmačke na ljubljanskem zavodu dale odpoved, jih je zaradi tega zmanjkalo.
Nedopustna diskriminacija »Čeprav gre le za šest dijakov, je to velika in nedopustna diskriminacija. Kako ironično, da se je to zgodilo le nekaj mesecev po tem, ko je bil slovenski znakovni jezik vpisan v našo ustavo! Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika priznava gluhim osebam pravico do tolmača na vseh področjih dela in življenja, in medtem ko je ta pravica na preostalih področjih zaživela, se na izobraževalnem ves čas zapleta. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to zgodilo. Ta sistem ne deluje in škoda za dijake je velika,« je ogorčena predsednica Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik Jasna Bauman. V združenju že skoraj 20 let zaman opozarjajo ministrstvo za izobraževanje, da je sistem pomanjkljiv in da se zakonske pravice do tolmača na področji izobraževanja nenehno kršijo. Baumanova razloži, da je do letošnjega šolskega leta tako postavljen sistem izobraževanja nekako funkcioniral, sicer okrnjeno in pomanjkljivo, in da je ministrstvo po odpovedi treh tolmačk nemudoma pristopilo k reševanju problematike, saj je ministrica izdala sklep, da učencem vendarle lahko tolmačijo tudi zunanji oziroma pogodbeni tolmači in tolmačke. A se je spet zapletlo, in to pri denarju. »Tolmačke, ki so se odzvale povabilu za sodelovanje, poročajo, da niso znani niti urniki niti obdobje sklenitve pogodb, najbolj pa so bile presenečene, ker so hoteli z njimi barantati o urni postavki. Urna postavka tolmačenja je določena s predpisom in ne more biti predmet pogajanja. Vsako odstopanje od veljavnega predpisa pomeni kršitev kodeksa poklicne etike in kršitev na podlagi Pravilnika o disciplinski odgovornosti!« Direktorica združenja rešitev vidi v tem, da bi moralo ministrstvo zagotoviti sredstva za izvajanje zakona, in to v obliki podporne storitve ali sklada, šolam, ki jih obiskujejo gluhi učenci, pa bi moralo omogočiti samostojno sklepanje pogodb z zunanjimi tolmači in tolmačkami. Baumanova nato opiše, kaj pomanjkanje tolmačev pomeni za gluhe in naglušne dijake: »Ne morem si predstavljati, kako izgubljeni so zaradi tega. Sedijo v učilnicah, ker pač morajo, a predavanjem ne morejo slediti. Postavite se v njihovo vlogo. To je tako, kot da ste na nekem seminarju, ki poteka v vam tujem jeziku. Kaj imate od tega?
Nič!«
Tarča posmeha
Za mnenje, kako velik problem je pomanjkanje tolmačev za šolajoče se dijake, poprosimo Borisa Horvata, predsednika Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko Auris Kranj. »Kljub temu da so mnogi zelo vztrajno opozarjali na težave, se je sedaj očitno tako hudo zakompliciralo, da so gluhi otroci povsem izključeni iz učnega procesa, kar je nedopustno. A to je samo vrh ledene gore in velika sramota! Šolanje v zavodih je poklicno zelo omejeno, prav tako glede splošnega znanja in pismenosti. To je glavni razlog, da se dijaki skupaj s starši vedno bolj odločajo za integracijo.«
Tudi sam ima zaradi svoje naglušnosti zelo trpke spomine na šolske dneve tako v osnovni kot tudi srednji šoli. »Zelo boleče in travmatično se je vsakodnevno soočati s temi problemi in biti tarča posmeha sošolcev zaradi napačno razumljenega vprašanja in posledično odgovora povsem zunaj konteksta. Predvsem pa je travmatično, da si želiš biti enakovreden po znanju, a ne moreš biti, ker učno gradivo ni prilagojeno in dostopno v tebi razumljivi obliki. V mojih šolskih letih je bilo tehnično zelo malo izbire, obstajali so samo klasični slušni aparati, danes je ta tehnologija na tako visoki ravni, da bi lahko prav vsakemu dijaku omogočili dostopnost do šolskega gradiva v obliki, ki mu najbolj ustreza. Žal država oziroma pristojno ministrstvo ne sledi temu tehnološkemu napredku.«