Gradili kanalizacijo, uničili hišo
Ištvan Repaš mora porušiti svoj dom, ker ni varen za bivanje Stričevega so morali podreti že pred leti
BOHINJSKA BISTRICA • »Najbolj me boli, da se občina ne čuti prav nič dolžna, ker mi ne ponudi nadomestnega bivališča. Škode na hiši, ki jo je treba podreti, nisem povzročil jaz.« Tako nam pred stanovanjsko hišo na naslovu Grajska 5 v Bohinjski Bistrici obupan razlaga Ištvan Repaš. V sredo, 27. oktobra, bo namreč ostal brez doma, saj se takrat izteče rok za rušenje hiše. In to na njegove stroške. V nasprotnem primeru bodo to storili odgovorni in mu nato izstavili račun, ki seveda ne bo majhen. Kot nam pojasni Repaš, bi moral, če se bo rušitve hiše lotil sam, za to odšteti 25.000 evrov. Tega denarja pa enostavno nima, saj komaj shaja s svojo plačo.
Kot nam razloži, bo maja 2022 minilo devet let, odkar je občina prek danes že propadlega gradbenega podjetja začela graditi kanalizacijo. A delavci naj ne bi upoštevali vseh varnostnih zahtev, saj naj bi jarek kopali preblizu Repaševe hiše. Že ob prvem močnem deževju so se zaradi ilovnatih tal začeli posedati temelji, kar je povzročilo nepopravljivo škodo. Nasproti Repaša je stala hiša njegovega pokojnega strica, ki je bila zaradi gradnje kanalizacije, kot še opozori, tudi zelo poškodovana: »Škoda na tej hiši je bila še hujša. Tako je bila razpokana, da si lahko šel z roko skozi steno v drugo sobo.« Seveda nobena od omenjenih hiš od takrat ni bila več varna za bivanje in po večletnih bojih, tudi s sodnimi mlini, je sodišče odločilo, da ju je treba zaradi varnosti okoliških prebivalcev podreti. Pred tremi oziroma štirimi leti, kot se spominja sogovornik, so tako že porušili stričevo hišo. Rušenju pa se, kot že rečeno, ne more več izogniti niti Repaševa.
Živi pri delodajalcu Bohinjskobistričan nas je za podrobnejši pregled pravnega boja za odškodnino, ki bi jo moralo po njegovem mnenju plačati propadlo gradbeno podjetje, napotil na lastnico hiše, svojo mamo, a ta zadeve ni želela podrobneje komentirati. Nam pa je Repaš na kratko pojasnil, da se je na začetku občina izgovarjala na izvajalca del, ta pa je nato šel v stečaj. Je pa bila zoper njega menda vložena skupinska tožba, s katero so zahtevali sanacijo hiše oziroma povrnitev hiše v prvotno stanje, a doslej v zvezi s tem še ni bilo dokončne odločitve. Repaš vse od takrat ni smel več bivati v hiši. Najprej se je preselil v občinsko stanovanje, ki mu ga je priskrbel takratni bohinjski župan Franc Kramar. Potem ko je županovanje prevzel Jože
Sodja, pa po Repaševih besedah stanovanja zanj kar naenkrat ni bilo več. Najeti je moral zasebno, a ga po izgubi službe ni mogel več plačevati. Zato se je spet za kakšne tri mesece preselil v svojo razpadajočo hišo, kjer pa ni imel ne elektrike ne vode. Zato mu je na pomoč priskočil njegov zdajšnji delodajalec, pri katerem trenutno tudi živi. »Rad bi le normalno živel. Kdo bo plačal to rušenje, ker jaz te škode nisem povzročil. Če ima občina pol milijona evrov za leseni most, bi lahko plačala tudi to. Hiše oziroma svoje zemlje ne bom prodajal, ker sem Bohinjec in ostal bom Bohinjec,« sklene obupani Repaš.
Boj za odškodnino še traja
In kaj na vse to pravi občina? »Občina Bohinj ni udeležena v takem postopku niti ni bila uradno obveščena o tem, da je treba objekt Grajska ulica 5 podreti. Predvidevamo, da gre za postopek izvršbe zaradi nevarne gradnje, kar je v pristojnosti Inšpektorata RS za okolje in prostor,« na naša vprašanja odgovori svetovalka za družbene dejavnosti in odnose z javnostmi pri občini Bohinj Katarina Košnik. »Dejstvo je, da je prišlo istočasno z gradnjo kanalizacije do škode na objektu Grajska 5, pri čemer pa kljub kar nekaj aktivnostim, predvsem Občine Bohinj, žal ni prišlo do sporazuma med občino kot naročnikom, izvajalcem, projektantom in nadzornikom gradnje kanalizacije na eni strani in oškodovanci na drugi strani. Zato se je zadeva zaradi tožbe oškodovancev preselila na sodišče, ki pa še ni odločilo,« še razloži sogovornica in dodaja, da zaradi sodnega postopka in nevarnosti, da bi izjave udeleženih strank lahko negativno vplivale na potek in tudi rezultat postopka, konkretnejših odgovorov na naša vprašanja ne morejo podati. Lahko pa potrdijo le, da je bila občina vedno aktivna pri iskanju sporazumne rešitve, do katere pa, verjetno tudi zaradi večjega števila udeleženih strank, ni prišlo. »Aktivno je pristopila tudi k pomoči gospodu Ištvanu in mu začasno zagotovila stanovanje, za katero je v celoti krila najemnino in stroške. Trajanje te pomoči je bilo omejeno na razumen rok, v katerem bi lahko oseba rešila svoj stanovanjski problem, tudi z vlogo za najem občinskega stanovanja,« sklene Košnikova.
8
let je minilo od gradnje kanalizacije.
Hiša je bila tako razpokana, da si lahko šel z roko skozi steno v drugo sobo.