Prinesel največjo potico
žegnu prinesel največjo in najtežjo potico. Ker pa je bil Jože šibek in slaboten, se ni mogel kosati z močnimi vrstniki. Zato se je odločil, da bo, če že ne more narediti največje in najtežje, naredil najlepšo potico. Vzel je motiv iz vsakdanjega življenja in – namesto običajnega snopa − je na cvetno nedeljo k maši prinesel potico v obliki tesarske krušne. Miselnost je ostala, motivika pa se spreminja iz leto v leto, kot se spreminja tudi način življenja Ljubencev.« Ljubencem vsaka potica predstavlja edinstven, unikaten, neponovljiv in osebni izdelek, ki odraža izdelovalčev odnos do tradicije, vere, okolja in njegovo lastno rokodelsko spretnost, zato se Občina Ljubno zaveda naslednjega: le s kakovostno in premišljeno razstavo, katere glavna ciljna publika bodo domačini, predvsem pa ljubenski otroci, bo zbirka pozitivno sprejeta v lokalnem okolju. Na občini Ljubno so se iskreno zahvalili družini Atelšek za donacijo, s katero so pripomogli k prvemu koraku na poti k vključevanju
nesnovne kulturne dediščine v turistično ponudbo in k promociji naše unikatne tradicije, ki bo z novo zbirko pritegnila marsikaterega mladega domačina ali domačinko k nadaljevanju tradicije naših prednikov.
Najlepšo je shranil Izdelovalci potic so hišni samouki. »Prebivalci Ljubnega in okolice se z vso vnemo lotevajo priprave in izdelave izbranih motivov,« pravi prof. dr. Janez Bogataj. »Paleta izdelanih potic je zato izjemna, na blagoslovu pa se vsako leto pojavljajo nove in nove ideje ter tehnološke izpeljave. Lahko smo le veseli, da se ta sestavina kulturne dediščine ne le nadaljuje, ampak se predvsem tudi vitalno razvija in dobiva vedno nove podobe in sporočila. Zato moramo potice z Ljubnega razumeti kot svojevrstne objekte komunikacije. Najprej predstavljajo določeno obliko in vsebino verskega življenja prebivalcev tega dela Slovenije, hkrati pa pomenijo tudi pravo naravno galerijo ljudske ustvarjalnosti in idej. Zato naj se vsa ta ustvarjalnost razvija sama po sebi tudi v prihodnje, predvsem brez predpisovanj edino 'pravih' vsebin in oblik, drugih poseganj vanjo, kaj šele pretiravanj z raznimi knjigami rekordov, vstopanji v medijska poneumljanja in podobnih 'blagoslovov' sodobnosti.«
Po takšnem vzorcu je ustvarjal tudi Alojz Atelšek. Njegove potice so prave umetniške skulpture, narejene z veliko mero potrpežljivosti, natančnosti in prefinjene ljudske ustvarjalne estetike. Alojz, ki se je z lesom ukvarjal tudi poklicno, je bil eden redkih, ki je hranil svoje cvetnonedeljske umetnije. V navadi je namreč, da po cvetni nedelji potice uporabijo za izdelovanje križcev, ki jih ljudje zapičijo po svojem posestvu ali pa jih sežgejo. S križci ali dimom blagoslovijo svoje imetje, predvsem živino in polja, da bodo ta varna pred vsem hudim in bodo bogato rodila. Takšne navade se je seveda držal tudi Alojz, a ker je vsako leto naredil več kot le eno potico, je lahko najlepšo ohranil. Zdaj so ohranjene v posebni zbirki. PRIMOŽ HIENG
so jih donirali.
Gre za ohranjanje dediščine, ki so jo naši predniki s hribovskih kmetij prvič prinesli prav v cerkev sv. Elizabete na Ljubno.