Vrnitev neuvrščenih
Mlajšim bralcem, predvsem tistim, ki so rojeni po osamosvojitvi Slovenije, nekateri pojmi ne pomenijo praktično nič. Njim kaj veliko ne pomenijo niti imena, kot so Marlon Brando, izraz Commodore, Sinclair, Videosex, Tomaž Terček, Miladojka Youneed, variola vera ali Underwood. Obstajajo pač nekatere stvari ali osebe, ki so v posameznem času pomembne ali izjemno pomembne, naenkrat pa se jim čas izteče in izginejo. Underwood je bila nekoč vodilna znamka pisalnih strojev in nihče ni mogel niti pomisliti, da bi se kar koli zgodilo brez njih. Celotna industrija pisalnih strojev je izginila tako rekoč čez noč. Variola vera je naziv za virus, ki povzroča črne koze. Zadnji veliki izbruh črnih koz v Evropi se je zgodil prav na tleh nekdanje Jugoslavije. Pisalo se je leto 1972, tisto burno olimpijsko leto, ko je v Nemčiji vrelo študentsko gibanje, napadi Rotte Armee Fraktion (RAF) in ugrabitev ter usmrtitev izraelskih športnikov na olimpijadi v Münchnu. Kosovski duhovnik se je 15. februarja 1972 vrnil z romanja po Bližnjem vzhodu. Bil je pacient »zero« na območju nekdanje Jugoslavije. Zatem je umrl zdravnik, ki je bil v stiku z nekom, ki se je srečal s tem romarjem. V nekaj dneh se je ugotovilo, da gre za virus, in zadeva se je začela dogajati. Celotno Jugo so zaprli, šlo je po domače povedano za lockdown. Vse tiste, ki so bili na kakršen koli način sumljivi, da bi lahko bili v stiku z okuženim ali okuženimi, so preselili v hotele, ki jih je prevzela in zastražila vojska. Po nekaterih podatkih je bilo tako izoliranih več kot deset tisoč ljudi. Pristopilo se je k množičnemu cepljenju, pri katerem je sodeloval tudi strokovnjak, prvo svetovno ime za vprašanje črnih koz, epidemiolog, profesor Donald Henderson. V nekaj tednih je bilo v Jugi cepljenih 18 milijonov prebivalcev. Vse prebivalce so cepili. Zadnji pacient je zapustil bolnišnico 19. maja 1972 in štafeta mladosti je bila konec maja pričakana na polnem Partizanovem stadionu. Res je, da je bilo cepivo proti črnim kozam takrat že poznano, vendar ni podatka o dvomih o primernosti izbora cepiva. Starejši bralci bi mogoče lahko iz prve roke pričali, kje so se zbirali proticepilci tistega časa. V javnih medijih podatka o njih ni. Skratka, s to epidemijo so opravili v slabih štirih mesecih, in kot pravijo podatki, jim je uspelo število smrtnih žrtev ohraniti pod 40. Vprašanje je, na kaj te nove generacije pomislijo, ko slišijo izraz neuvrščeni. Gibanje neuvrščenih. Kaj naj bi to poimenovanje pomenilo nekomu, ki se je rodil z internetom in nima ekspozicije preteklih časov. Naj opozorim. Ne govorimo o statusu upokojenskih poslancev v državnem zboru. Gre za nekaj drugačnega, nekoliko širšo konstelacijo. Morda so te dni kje zasledili, da je bilo pred nekaj dnevi v Beogradu srečanje gibanja neuvrščenih, na katerem so »proslavili« šestdeseto obletnico prvega zasedanja držav gibanja neuvrščenih. Srečale so se delegacije sto petih držav. Neuvrščene so ustanovili Jugoslavija, Indija in Egipt in so bili odgovor na blokovsko delitev ali neke vrste tampon cono med Vzhodom in Zahodom. Na beograjskem srečanju je imela tudi Slovenija svojega predstavnika kot opazovalka, saj kot člani EU ne moremo biti del neuvrščenih. Če so neuvrščeni tampon med Rusijo in Ameriko, je vprašanje, kaj je potem EU. Na teh neuvrščenih je zraslo marsikatero naše podjetje in vsak delavec v velikem sistemu je vedel, kdaj je šla nekdanja delegacija voditeljev na pot po neuvrščenih. Takoj zatem so sledila naročila in mnogo jih je bilo, ki še danes govorijo o projektih v Alžiriji, Egiptu in drugih neuvrščenih državah. Neuvrščeni so se prvič zbrali 31. avgusta 1961, le dobra dva tedna pred tem pa se je začel graditi berlinski zid. In kje smo danes. Smo uvrščeni, a hkrati na neki način neuvrščeni. Če smo nekoč znali tem neuvrščenim prodati pamet, danes prodajamo delo uvrščenim. Tem neuvrščenim pa spet ne znamo prodati nič, ker so tudi po šestdesetih leti še vedno nerazviti in nas ne potrebujejo. Firm, ki so tja prodajale, več ni, ker so prav zaradi neuvrščenih zaspale na lovorikah dobrih časov, za uvrščene pa smo neprimerni. Mogoče se prav na tem primeru vidi, kaj pomeni konkretna gospodarska diplomacija, in še pred tem, koliko pomeni dobro pozicioniranje na zunanjepolitičnem področju. Vprašanje, kaj je današnji profil Slovenije, kaj je tisto, kar znamo in je lahko ogrodje naše gospodarske diplomacije. Ko kupuješ, si povsod dobrodošel, ko želiš prodati, pa so mnoga vrata zaprta. Sami moramo vedeti, kaj želimo in kje smo v primerjavi z drugimi dobri. Šele tedaj lahko začnemo odpirati vrata. Če smo pri tovrstnem pozicioniranju v dvomih, lahko vprašamo Odrančare, kako se to počne. Oni pravijo »gda je Kolumb prvič prišo v Ameriko, je tan prvo srečo Odrančara, ka je kašo odavo«. Oni točno vedo, kaj znajo in v čem so dobri. Marsikdo v državi pa točno ne ve, kje smo in v čem smo dobri. Niti ali smo uvrščeni ali neuvrščeni. Z beograjskega srečanja je zakrožil tudi posnetek, kako udeleženci na svečani večerji v skupščini plešejo srbsko kolo. Še en dokaz, da je tudi politika lahko zabavno početje. In v veliko primerih zgolj to. »No hát«.
Vprašanje, kaj je današnji profil Slovenije, kaj je tisto, kar znamo in je lahko ogrodje naše gospodarske diplomacije.