Pistacije, ocvirki in kostanj
Zdi se, da se življenje počasi vrača, ali vsaj želimo si misliti tako
Obožujem pistacije. To sicer ni bila ljubezen na prvi pogled, je pa zato toliko bolj trajna. Pravzaprav se je najin »odnos« začel z napačnim korakom. V narečju smo s »pistači« označevali arašide, zato sem bil nemalo presenečen, ko sem pred ulala leti v Benetkah dobil porcijo zelenega sladoleda zame do takrat nepoznanega okusa. Prepričan sem bil, da so mi, kratkohlačemu turistu, nekaj podtaknili, toda začetna nejevolja se je topila tako hitro kot sam sladoled, ki sem ga imel z vsako žličko raje. Naši »sljadoljedarji« so v tistih časih ponujali zgolj par okusov, med katerimi je bil najbolj eksotičen rum-punč, pa tudi v krajih preko meje ni bil v običajnem naboru sladoledov in zmrzlin. So pa medtem začele boljše delikatese ponujati mortadelo s pistacijo, kaj kmalu pa so postali dostopni praženi in soljeni oreški pistacije, ki sem jih prav tako hitro vzljubil. Poleti nam je Angelo Comito, naš prijatelj iz Enne, prinesel škatlo piškotov iz mandljeve moke, med katerimi so bili tudi taki z dodatki pistacij. »To niso navadne pistacije, ampak tiste iz Bronteja, kraja pod Etno, kjer uspevajo najboljše na svetu,« se je postavljal, jaz pa sem šel ob prvi priložnosti preverit, koliko to drži. Z veseljem sem ugotovil, da bo vsakoletna šagra pistacij v Bronteju ravno v času, ko smo načrtovali počitnice na Siciliji, ter takoj sklenil, da bomo šli tja. Expo del pistacchio di Bronte, kot se prireditev zadnja leta imenuje, traja dva podaljšana konca tedna, zadnjega v septembru in prvega v oktobru, običajno pa jo obišče do 100.000 ljudi. Letos so jo napovedovali s posebnim zanosom, saj so pridelovalci vzgojo dreves zastavili tako, da rodijo vsako drugo leto, prav letošnje pa je sovpadalo z obiranjem svežih plodov.
Ko sem še zadnjič preverjal na spletu, česa ne smemo zamuditi med obiskom številnih stojnic, razporejenih po mestnih ulicah, in sešteval kilokalorije, ki se bodo nabrale med pokušino arančin, klobas, palačink, granit, sladoledov, tort, piškotov, kanolov, raviolov, tortelinov, kremnih namazov, likerjev in drugih dobrot s pistacijami, sem v drobnem tisku opazil pripombo, da bi tako bilo, če ne bi bilo covida-19. Prireditev je, drugič zapored, odpadla. No ja, nisem ravno planil v jok in zlezel na drevo, ampak smo zavili v bar pri Carlu, na sladoled in kasato s pistacijo. Pa drugič, sva si obljubila z Marjetko in našla razlog več za jesensko vrnitev na Sicilijo.
Med prireditvami, ki bi jih želel videti in še bolj kot videti doživeti, je Festival duvan čvaraka v Valjevu. Letošnji je bil napovedan za nedeljo, 18. oktobra, in v najavi, spisani v začetku meseca, so oglaševali tudi tekmovanje v pripravi »šoder čvaraka«, kot so Srbi domiselno poimenovali naš tip ocvirkov. Pobudnik festivala je valjevski mesar Slavan Batočanin, podpirata pa ga tako krajevno združenje mesarjev kot Kulturno-prosvetna skupnost mesta, nad katerim se dviga kip narodnega heroja Stjepana Filipovića, obešenega leta 1942. Na prvem festivalu, oklicanem na
Miholj dan leta 2006, se je zbralo le nekaj mojstrov, na zadnji »čvarkijadi« pa je ob kotlih na promenadi vzdolž reke Kolubare sodelovalo že 92 ekip. Večina jih je prikazovala edinstveno tehniko kuhanja in praženja kot rezan tobak tankih duvan ocvirkov, nekaj manj pa šodrastih, oboje pa poleg obiskovalcev ocenjujejo tudi člani strokovne komisije, ki podeljuje priznanja najboljšim med najboljšimi, posebno nagrado pa si prisluži tudi najbolj vztrajen jedec ocvirkov. Seveda ne gre brez trubačev in nastopa folklornih skupin, žal pa s to priljubljeno prireditvijo zaenkrat ne bo nič, saj so jo zaradi koronavirusa začasno preložili na kasnejši termin. Nejevoljo mi je ublažilo vabilo Bettine Bäck na kuharski kampus v Avstrijo, kjer bomo v nedeljo in ponedeljek okušali dobrote iz svinjskega mesa, poudarek pa bo na primerjavi mesnin iz različnih pasem, vključno z mangulico. O tem več naslednji teden, za konec pa še spodbudno obvestilo, da prav vsi prireditelji le niso potegnili vesel na čoln in spravili jadra pod krov: v Vitovljah bo ta konec tedna praznik kostanja, marsikje pa že napovedujejo skorajšnja martinovanja in še marsikatero drugo prireditev. Zdi se, da se življenje počasi vrača, ali vsaj želimo si misliti tako.