Zgodba Luke Dončića ima tudi drugo plat
Jurica Golemac pred začetkom evropskega pokala za Cedevito Olimpijo Včasih se zaloti, da zavida trenerski ikoni Zmagu Sagadinu
LJUBLJANA • Pred prehodom košarkarjev Cedevite Olimpije k ritmu dveh tekem na teden, nedeljskim derbijem s Crveno zvezdo in torkovim gostovanjem pri Gran Canarii bi se lahko spomnili tradicionalne mantre ob začetku vsake sezone: evropski pokal je magnet za navijače in igralske okrepitve, slovensko prvenstvo obveznost, v kateri lahko zgolj razočarajo, ne morejo pa si dvigniti cene, liga ABA pa je fronta, ki opredeljuje realno vrednost moštva in odpira vrata v Evropo. Trener stožiškega moštva Jurica Golemac je poskušal odgovoriti na ključna vprašanja.
Ali se strinjate z že kar dramatičnimi mislimi v uvodu najinega pogovora?
»Veliko je košarkarskih tekmovanj in združenj, ki jih vodijo, kar je težava, saj so državna prvenstva izgubila pomen. V ligi ABA se v zadnjih letih vse dogaja nekje v južnem delu nekdanje Jugoslavije, saj največ vlagajo in države stojijo za klubi. Mi jim poskušamo otežiti delo, po novem pa bosta peti in šesti v regionalni ligi dobila dodatno priložnost za napredovanje v končnico. Hkrati imamo zagotovljeno triletno pogodbo z evropskim pokalom, ki je za Cedevito Olimpijo vedno pomemben. Vsako sezono poskušamo narediti dodaten korak naprej. Pričakujem, da bomo po novem letu igrali tako, kot si vsi želimo. Želimo napredovati v izločilni del evropskega pokala, čeprav je naša desetčlanska skupina veliko močnejša kot sosednja.«
Letos imate šest novih košarkarjev, vsi so tujci, zato pa so preostali slovenski igralci. Ali nenehne spremembe zavirajo razvoj?
»Zaradi olimpijskih iger smo se začeli pripravljati zelo pozno, zato se še danes ukvarjamo s podrobnostmi, ki bi jih morali že davno osvojiti. Šele z nepretrganim delom trenerja in moštva lahko pride do izraza tekmovalna stalnost, tako kot to delajo madridski Real, Barcelona in že nekaj let Anadolu Efes, po prihodu Željka Obradovića pa bo odslej verjetno tudi Partizan. V članskem ustroju zdaj uveljavljamo Luko Ščuko, 19-letno in 206 cm visoko krilo, Dan Duščak, Saša Ciani in Blaž Habot se kalijo pri Iliriji, Rok Radović pa pri Cedeviti junior v Zagrebu. Zato nam v naslednjem letu, dveh ne bo treba tako vneto iskati mladih in bomo lahko porabili večji del proračuna za okrepitve višjega kakovostnega razreda.«
Se kdaj zalotite pri misli, da zavidate Zmagu Sagadinu, ker je imel v vaših igralskih časih domala neomejen trenerski mandat, visok proračun in izjemno kakovosten bazen slovenskih talentov, ki so lahko čez noč zaigrali v evroligi?
»Po svoje sem ljubosumen, tudi zato, ker je Olimpijino moštvo do jeseni 2001 igralo zgolj v evroligi in slovenskem prvenstvu. Ko sva z Zmagom sodelovala zadnje leto v Tivoliju, se je že začela liga ABA, ki pa še ni bila na zdajšnji kakovostni ravni. Mi smo izkoriščali DP kot pripravo na evropski nastop, razen proti Pivovarni Laško ali Krki, na drugih tekmah smo več igrali mlajši košarkarji, tako da je moštvo imelo celoten teden za uigravanje.«
Olimpija je imela po osamosvojitvi države zelo dobre finančne temelje, zato so se talenti iz celotne nekdanje Jugoslavije pa tudi iz drugih držav ponujali kar sami. To si je danes težko predstavljati.
»Spomnimo se le Šarunasa Jasikevičiusa, ki je prišel iz Litve k nam pri 23 letih, ko so že vsi vedeli zanj, Jirija Welscha, Vladimirja Stepanie ali Vladimerja Boise, prihajali so celo iz Afrike.
Olimpija je hkrati nadzorovala vsaj 80 odstotkov slovenskega košarkarskega trga, ki je bil bogat, saj so tudi manjši klubi kakovostno delali. Zdaj košarkarji pridejo v Stožice s slabšim izhodiščem, a še vedno vsi, tudi starši in agenti, pričakujejo, da bodo takoj dobili priložnost. Najboljši pa že razmišljajo o naboru NBA ali da bi pri 14, 15 letih odšli v Španijo.«
V vašem letošnjem moštvu so štirje slovenski olimpijci, vloga nekaterih pa utegne biti manjša kot v reprezentanci. Pred tedni je denimo Žiga Dimec igral v polfinalu OI, v ponedeljek pa sedel na klopi ob porazu proti FMP. Je lahko to miselni šok?
»Vedno pravim, da gre pri reprezentanci in klubu za dva različna športa. Vse je drugače, celo igralna pravila. Reprezentanca ima lahko samo enega tujca, selektor pa igralcem pogosto nameni drugačne vloge, kot jih imajo v klubih. Med uspešnim poletjem so se naši fantje mentalno in telesno izpraznili in še vedno se trudimo, da bi jih vrnili v ritem. Jaka Blažič je košarkar energije, vendar še vedno prihaja k sebi. Bolj izkušeni kolegi so mi pritrdili, da košarkar potrebuje od dva do tri mesece po takšnem poletju, a časa nimamo na voljo, ne le zaradi zgoščenega klubskega sporeda, 25. novembra se bodo začele kvalifikacije za SP 2023. Srečni smo lahko, da ima Slovenija Luko Dončića, ob katerem so vsi njegovi soigralci videti bolje, a zgodba ima tudi drugo plat.«