Gospodu Mandariću bo sodila prihodnost
Po šestih letih in štirih mesecih se od Olimpije poslavlja stric iz Amerike
LJUBLJANA Milan Man
darić od danes ni več olimpijec, je zgolj, če je še, njen privrženec. O tem, kako je prišel od » strica iz Amerike « do skoraj krvnika zdajšnje Olimpije, bi bilo mogoče spisati najdebelejšo knjigo. Zgodba 83-letnega Mandarića, Olimpije in Slovenije se ni začela junija 2015, ko je od
Izeta Rastoderja za štiri milijone evrov odkupil upravljavske pravice za NK Olimpija, temveč pred sedemnajstimi leti v Kopru, kamor ga je k zvitemu Borisu Popoviću usmeril Mladen Rudonja. »Občudoval sem Slovenijo. Vselej je predstavljala pojem razvoja in pot v Evropo. Zdaj, ko je res v Evropi, se ji ponuja vrsta poslovnih priložnosti,« je odprl poglavje, ki se je razpletlo drugače od pričakovanj. Vsekakor z drugačno podobo o alpski državici in njenih državljanih, med katerimi je imel še največ negativnih izkušenj z » brati « . Zdi se, da takratno ljubezensko izpoved (»Obožujem morje in jahte. Vse to imam tudi v Angliji, toda sonca in topline tam ni. Tu se počutim odlično.«) medtem že obžaluje. Na Hrvaškem rojeni Srb, šolan v Vojvodini v Novem Sadu in v ZDA v znameniti Silicijevi dolini vznikel bogataš ( je eden od ustanoviteljev družbe Sanmina, zdaj ene od največjih na svetu v proizvodnji računalniških delov) je v Olimpijo prišel z v Angliji pridobljenim vzdevkom Mr. Fixid (gospod sanator). Kar tri klube je uspešno saniral. Portsmouth, Sheffield Wednesday in Leicester so mu navrgli prek sto milijonov evrov, nekaj milijonov je tudi vložil, zato se je misija Olimpija zanj zdela ena od lažjih. »Niti v Angliji nisem dobil v roke tako zdravega kluba. Gospod Rastoder, prijatelj in odlični poslovnež, si zasluži spoštovanje,« je v maniri džentelmena prevzel štafetno paličico. Vrednostne sodbe o tem, kako uspešen je bil, bodo verodostojne šele čez leta in jih velja soditi po bogatem naboru misli.
Niti en poslovnež ni mati Tereza
»Olimpiji moramo vrniti ugled, sloves, izboljšati podobo in njeno blagovno znamko. Ljubljana potrebuje zmagovalce. Ne bojim se izziva, kjer koli sem bil, prevzel klub ali podjetje, se jih nisem ustrašil. A brez zaupanja ljudi in sodelavcev, ki mi verjamejo, ne moremo doseči cilja,« je v duhu moštvenega igralca ponujal rešitve, razmišljanja, zamisli.
A še zlepa ni bilo tako tovariško. »Niti en poslovnež ni mati Tereza. Ne zanima me zgolj vložek, temveč tudi vračilo. Kot pri poslu tudi pri nogometu velja, da moraš imeti za seboj uspešno ekipo. Sam ne zmorem nadzirati vsega, je pa res, da se lahko odločam. Držim se načela, da se ne vmešavam v delo trenerjev, a če si 35 let v nogometu, ti ni treba biti posebej bister, da veš, kaj gre narobe,« je, gledano s časovne razdalje, razkril svoj modus operandi, ki ga pri Olimpiji v seštevku ni dokončal tako uspešno. In z zapuščino, ki modrim možem, nasledniku omogoča nadgraditi to, česar on ni zmogel.
A zgodovina bo pisala: nogometaši Olimpije so bili pod njegovim vodstvom dvakrat slovenski prvaki in trikrat pokalni. Evropa se jim je sfižila, stalnega prebivališča in primernega vadbenega centra še nima, ustavila je Zahovićev Maribor ... Velik del nogometašev, in teh res ni bilo malo, bo za večno hvaležno stricu iz Amerike, tudi vsi (odstavljeni) trenerji, do katerih ni bil vselej spoštljiv, a radodaren, si ga bodo zapomnili.