Nasmeh Na eks
MARIJA M. KOTNIK
Te dni sem gledala in poslušala, kako so se v egiptovskem Šarm el Šejku pogovarjali o podnebju. Svetovni voditelji so razpravljali o podnebni tragediji, ki se je niti še ne zavedamo dovolj, pa o tem, kaj narekuje prednostno ukrepanje za zmanjševanje emisij v kritičnem desetletju do leta 2030. Iskali so odgovore na vprašanja o preprečevanju, zmanjševanja in odpravljanja izgub in škod, povezanih s podnebnimi spremembami.
Na koncu izvem, da se nam črno piše, če se ne bomo držali obljub, in da so razmere daleč od rožnatih.
Vendar ko pogledam fotografije nasmejanih voditeljev, ki se trepljajo po ramenih, se smejijo, se mi zazdi, kot da so v živo na predstavi Letečega cirkusa Montyja Pythona. In kot da razmere sploh niso tako tragične, kot je bilo razbrati iz sporočil njihovih piarovcev, ki so taista sporočila razpošiljali na vse žive in mrtve naslove elektronskih naslovnikov.
Kot bralka različnih medicinskih poznanj sem nekje zasledila, da naj bi 20 minut intenzivnega smeha nadomestilo najmanj tri minute aerobne vaje. Vem tudi, da znanstveno proučevanje smeha dokazuje, da smeh aktivira 300 mišic v našem telesu, tudi mišice ustnic in oči.
Da je smeh pol zdravja, pa tako ali tako pravi slovenski pregovor, morda pa se bo v prihodnosti pokazalo, da celo več kot pol, saj se z njegovimi ugodnimi vplivi na človekovo počutje in zdravje vse bolj poglobljeno ukvarja čisto resna znanost, od medicine do psihologije.
Spoznanja kažejo, da smeh zdravi številne težave, in kar je sploh dobro – priporočeni odmerki so neomejeni, negativnih stranskih učinkov ni, pa še z zdravnikom se ni treba posvetovati. Začetki gibanja mednarodne terapije smeha segajo dobra tri desetletja nazaj v Švico, kjer sta nemški psiholog in eden od pionirjev terapevtskega humorja dr. Michael Titze in njegov kolega Peter Hein organizirala več znanstvenih kongresov na to temo. Menda sta bila tudi v našem Mariboru in iskala simpatizerje svojih ugotovitev oz. spoznanj. Vendar je to neka druga zgodba, nasmejani voditelji v egiptovskem Šarm el Šejku pa zagotovo niso bili del kakega omenjenega kongresa na temo smeha. Pa sem si rekla, da bo najbrž to to! Svetovni okoljski voditelji so sedeli in sedeli, razpravljali in razpravljali, zdaj pa morajo vse skupaj nadomestiti s skupinskimi nasmejanimi fotografijami. Pač po načelu naj vsaj malo nasmeha nadomesti veliko sedenja. Črne napovedi, črne misli in vse črno, kar se nam piše zaradi našega neodgovornega obnašanja do okolja pa, kot da so pozabljene …
Prav zanimivi so se mi zdeli televizijski posnetki iz egiptovskega letovišča. Vedri obrazi, smeh, skorajda že, hm, razposajenost, kot da si pripovedujejo hudo smešne šale, ne pa da razpravljajo o črni usodi našega podnebja, ki drvi v nič kaj prijazno okoljsko prihodnost.
Saj vem, kako je to v diplomaciji: bolj ko se režijo in se trepljajo, bolj kot so »prisrčni«, bolj so pogovori prazni in nekoristni. In se spomnim meni simpatične nemške kanclerke Angele Merkel, ki se je, npr., bolj redko nasmehnila.
Čeprav nekaj malega nekako le razumem obnašanje diplomatov in tudi smeh in nasmeh politikov pred objektivi kamer in fotoaparatov ter po novem telefonov, pa sem vseeno malo v dilemi. In sem za hip celo pomislila, kako bi me gledali znanci in malo manj znanci, če bi se na kakem pogrebu smejala kot pečena kokoš.
Za hip sem celo pomislila, kako bi me gledali znanci in manj znanci, če bi se na kakem pogrebu smejala kot pečena kokoš.