Imel je dva odstotka možnosti, da preživi
Matthew Perry je zaradi tablet padel v komo Z glavo udarjal ob steno, da je bilo vse krvavo
ČUDEŽ je, da je še živ in da lahko pove svojo zgodbo. Tega se Matthew Perry, ki je kot hudomušni Chandler Bing iz kultne serije Prijatelji obnorel svet, nadvse dobro zaveda. Ko je 2018. pri svojih 49 letih zaradi raztrganine na prebavnem traktu pristal v bolnišnici, so zdravniki njegovi družini nalili čistega vina, češ da so njegove možnosti preživetja skoraj nične. »Povedali so jim, da imam le dva odstotka možnosti, da preživim. Priključili so me na aparat, ki nadomesti delovanje pljuč in srca. Rečejo mu kar Zdrava Marija; tega namreč nihče ne preživi.« No, skoraj nihče. Perry se je znašel med peščico srečnežev, ki se jim je uspelo izviti iz objema smrti. »Tisto noč so nas pet priključili na ta aparat. Štirje so umrli, preživel sem le jaz.«
V bolnišnici je pristal zaradi raztrganine na črevesju, ki je zahtevala urgentno operacijo želodca in črevesja. S to informacijo je igralčev predstavnik pred štirimi leti pojasnil Matthewevo nekajmesečno izginotje z družabnega zemljevida. Toda to je bil zgolj majhen delček resnice, ki jo je zvezdnik zdaj v celoti in brez olepševanj razkril v spominih, ki so na knjižne police prišli na prvi novembrski dan. Črevesje mu je počilo zaradi pretiranega uživanja opiatov in alkohola. Dva tedna je bil v komi, kar pet mesecev je preživel v bolnišnici, še štiri mesece je praznil črevo v kolostomalno vrečko. »Ko te bo naslednjič zasrbelo, da bi spet pogoltnil nekaj tablet, si zamisli, da s to vrečko živiš vse življenje. Te terapevtove besede so bile tiste, na katere sem se naslonil, da nisem spet popustil.« Toda kljub grozljivemu bližnjemu srečanju s smrtjo se odvisnosti, s katero je živel tako rekoč vse življenje, ni mogle otresti čez noč.
Udeležil se je okoli 6000 sestankov anonimnih alkoholikov. Petnajstkrat se je zdravil v rehabilitacijski kliniki. Petinšestdesetkrat je bil na razstrupljanju. Omama ga je spravila v komo in priklenila na aparate za ohranjanje življenja. Prestal je 14 operacij. V boju z odvisnostjo je zapravil devet milijonov evrov! To je njegova zgodba v številkah. Začel jo je pisati že pri svojih 14 letih, ko je prvič poskusil alkohol, na rob pa je prišel leta 1997, ko je začel po nesreči z vodnim skuterjem jemati protibolečinske tablete. Počasi, tableto za tableto, je prišel tako daleč, da jih je pogoltnil celo po 55 na dan. »Nisem vedel, kako nehati. Tudi če bi mi tedaj na vrata potrkala policija in mi, če ne neham s tabletami in alkoholom, zagrozila z zaporom, bi le spakiral za ječo. Odvisnost je namreč bolezen, ki postaja le močnejša in močnejša.« Zasvojenca spremeni v skrajno pretkano osebo, ki se domišlja vselej novih načinov, kako do omame. Perry je, da je prišel do novih zalog tablet, hlinil migrenske napade in hodil na magnetne resonance glave k vedno novim zdravnikom. Pretvarjal se je, da išče novo hišo, in ob dnevih odprtih vrat po hišah na tržišču skrivaj brskal po kopalniških omaricah.
Ko so ga 2018. odpustili iz bolnišnice, je živel s treznim sostanovalcem in medicinsko sestro, ki mu je odmerjala protibolečinske tablete. A mu niso zadostovale, zato je poiskal preprodajalca. »Vsaka tableta je stala 75 evrov, zato sem mu dajal po tri tisočake. Večkrat na teden.« Toda na njegovo smolo so to skrivnost razkrili krvni testi in spet je pristal na zdravljenju. Tam je neko noč zataval na hodnik. »Kar je sledilo, še danes ne znam pojasniti. Kar naenkrat sem začel z glavo butati ob steno, tako močno, kot sem lahko. Kri je bila povsod. Tako sem udarjal kakšnih osem minut, dokler me nekdo ni slišal in me ustavil. Seveda me je vprašal, zakaj to počnem. A edini odgovor, ki mi je tedaj padel na misel in se mi je zdel logičen, je bil, da sem to storil, ker se pač nisem spomnil ničesar boljšega.« T. P.
Tisto noč so nas pet priključili na ta aparat. Štirje so umrli, preživel sem le jaz.