Družino našla po 53 letih
Policija je ni iskala
Z mamo samohranilko je živela skupaj s šestimi brati in sestrami v župnijskem domu v Pontefractu v Angliji, zaradi revščine pa je Susan s sorojenci pogosto bivala pri rejniških družinah. Povabilo škotske družine, ki se je med svojim popotovanjem ustavila v župnišču, je bilo zato več kot dobrodošlo: materi so predlagali, naj štiriletnico za razvedrilo odpeljejo v
Disney World na Florido, vrnili da se bodo čez kakšen teden. Susanina mati je bila vzhičena in je prijaznim popotnikom brez pomisleka izročila hčerkin rojstni list, da bi lahko brez težav prestopili mejo, tudi deklica, ki se je srčno veselila poleta čez lužo in obiska zabaviščne meke, je bila navdušena, a zgodba se je zasukala v povsem drugo smer. Popotniki so Susan odpeljali najprej v Kanado, nato v Avstralijo in nazadnje na Novo Zelandijo, kjer so deklici natvezili, da se ji je mati zaradi revščine odpovedala. Njena biološka družina je na Otoku, potem ko se ni vrnila ob predvidenem datumu, zagnala preplah, a se je za deklico izgubila vsaka sled; obupani so bentili nad policijo, ki menda ni vložila potrebnega truda v iskanje, saj je mati ugrabiteljem sama izročila potni list, namigovali so celo, da se je otroku zares odpovedala zaradi revščine.
Leta so minevala, Susan pa je, prepričana, da je posvojena, srečno živela v deželi tam spodaj z družino, s katero je večkrat prepotovala svet. »Bila sem srečna, prav nič mi ni manjkalo. Tudi po tem, ko je mama umrla zaradi multiple skleroze, stara sem bila komaj deset let, sem imela številno družino, ki je skrbela zame,« pripoveduje Susan, ki jo je k iskanju biološke družine spodbudil prijatelj, posvojenec. Še sanjalo se ji ni, da je bila sama ugrabljena, a resnico je izvedela pičle pol ure potem, ko je mož na facebooku objavil njeno izpoved, da išče biološke starše. Takoj so se ji oglasili sorojenci, šokirani, da se je sestra vrnila po več kot pol stoletja, Susan pa je kmalu organizirala pot na Otok.
Tam je proslavila tudi svoj 57. rojstni dan, obžaluje pa, da ni imela priložnosti objeti matere. Ta je namreč umrla pred osmimi leti v negotovosti, kaj se je zgodilo z njeno hčerko. Susan kljub bolečini, ki jo je povzročila ugrabitev biološki družini, ne goji zamer, saj kot pravi, z jezo ne more spremeniti svoje usode; vsekakor pa si želi s svojo zgodbo dati žarek upanja vsem tistim, ki še vedno iščejo svoje pogrešane otroke. E. B.