Borijo se za prvi vdih življenja
GORDANA STOJILJKOVIĆ
LJUBLJANA • »Zaradi prekratke gestacijske dobe in nizke teže otrok nam niso dali dosti upanja, da bosta otročka preživela, nekoliko več možnosti so dali dečku, saj je bil težji od deklice. Takoj po porodu so mi povedali, da otročka sicer imata utrip, vendar nista zajokala. Po skoraj dveh urah so nama povedali, da je deklica Erin zajokala in da so jo preselili v inkubator na EINT. Erin se je rodila v 23. tednu nosečnosti, tehtala je 370 gramov in merila le 24 centimetrov.«
»Žal ni šlo vse po naših željah. Na hladno ponedeljkovo jutro 9. februarja 2015 sem bila sprejeta v ljubljansko porodnišnico. Takoj je sledil urgentni carski rez in v 26. tednu gestacije so se rodili naši trije junaki. Rok, Jure in Zala so bili ekstremni nedonošenčki. Možnosti za preživetje so bile zelo majhne.«
» Mia je zbolela za bakterijskim meningitisom s sepso. Ločeni smo preživljali najtežje trenutke. Očka je bil ob Mii v
Ljubljani, jaz pa s sestrico Emo v bolnišnici Izola, kjer so se želeli prepričati, da je zdrava. Na srečo je bila in po petih dneh smo bili spet združeni, a nepopolni, saj je bila Mia na intenzivni enoti pediatrične klinike. Ker se je bakterija, čeprav je dobila že v izolski bolnišnici ustrezen antibiotik, razširila po celem telesu, je
Mia utrpela krvavitve v možganih in napovedi zdravnikov niso bile rožnate.«
To so trije kratki izseki zgodb mamic, ki so v ta svet prinesle otroke, ki so se morali od prvega diha boriti za svoje življenje, njihove zgodbe pa je popisala ena od njih, torej mati dvojčkov nedonošenčkov Adama in Žana Petra Znoj. »Danes je svetovni dan nedonošenčkov, in ob tem dnevu je izšla nova, druga knjiga zgodb malih borcev,« pojasnjuje Petra, ki o svojem spopadanju z materinstvom že nekaj časa piše tudi blog in je konec februarja izdala prvo knjigo z naslovom Junaki prvega nadstropja, zdaj pa je izšla, kot rečeno, že druga. »Knjigi sta posledici projekta iz maja 2020, ko sem se odločila vsak teden objaviti zgodbo mame, ki je rodila nedonošenčka. Sama sem namreč dvojčka rodila v 29. tednu, Adam je imel komaj 900 gramov, Žan pa 1500. Ko so mi v porodnišnici povedali, da morajo sprožiti porod s carskim rezom, ker ni bilo več pretoka in je Adam ostajal brez hrane, sem dva dni brskala po netu, da bi našla kakšno pozitivno zgodbo, saj ti zdravniki ne morejo nič povedati vnaprej. Bila sem na smrt prestrašena, hotela sem dobiti neko upanje, neko motivacijo. Ker tega nisem našla, sem se odločila, da bom to storila sama, predvsem zato, da bi pomagala mamam oziroma staršem, ki se soočajo s predčasnim porodom,« pripoveduje Petra, ki je v prvi knjigi zbrala 29 zgodb mater, ki so ji jih te pošiljale od maja do decembra 2020. »V novi knjigi se predstavi 49 junakov – od najmanjše nedonošenke Erin, ki se je rodila s 370 grami, trojčkov do malih bojevnic Frejye in Eme, ki je preživela sepso in bakterijski meningitis.«
Njena borca
Zgodbe pripovedujejo o močni želji živeti, o borbi naših najmanjših in njihovih staršev. Vsaka izmed zgodb je kamenček v mozaiku podpore za mamice, ki so zdaj v tej situaciji. »Ko smo odhajali iz porodnišnice, so se nad Ljubljano zbirali črni oblaki. Smejala sem se, saj nisem mogla verjeti, da bomo po 46 dneh porodnišnico zapustili v teku pred nevihto. Adam je tehtal kilogram in 800 gramov in se je skoraj izgubil v lupinici. Žan je imel dva kilograma in pol in se mi je zdel ogromen. Ko smo se končno odpeljali proti domu, sem čutila olajšanje. Vendar se je, bližje ko smo bili domu, bolj krepil strah. Kako bo brez pomoči medicinskih sester? Kako bo brez klinično čistega okolja? Kaj bom naredila, če česa ne bom vedela? Kako naj skrbim za otroka, ki nima niti dveh kil? To je manj kot dve štruci kruha,« se spominja Petra. »Danes sta fanta stara 3 leta in 4 mesece. Žan ima 15 kilogramov, Adam pa 13. Sta živahna in zdrava fanta, polna energije in idej za lumparije. Ljudje včasih sploh ne morejo verjeti, kakšna sta bila. Ampak to sta moja borca, ki sem jima neskončno hvaležna, da sta se borila z vsemi močmi,« dodaja.
» Danes sta fanta stara 3 leta in 4 mesece. Žan ima 15 kilogramov, Adam pa 13. Sta živahna in zdrava fanta, polna energije in idej za lumparije.
Kup vprašanj, a nobenega odgovora Rojstvo nedonošenčkov je za mamice travmatična izkušnja, saj se nenehno sprašujejo, ali so kaj naredile narobe oziroma krivijo sebe. »Bi bilo drugače, če bi več počivala? Če bi jedla bolj zdravo? Premlevala sem vsako uro nosečnosti – kaj če bi se takrat v prvem trimesečju prisilila in kljub nemogoči jutranji slabosti pojedla več zelenjave? Če bi se več gibala? Ob večnem strahu, ali bosta preživela, sem se počutila kot zares slaba mama. Kakšna mama svoja otroka pripelje na svet, da se morata boriti, še preden ju lahko vzame v naročje, kakšna mama dopusti, da se morata njena otroka prebiti skozi možganske krvavitve in napovedi cerebralne paralize, še preden ju lahko objame in pove, da nista sama? Mamice nedonošenčkov se srečujemo s takšnimi občutji. Z mislimi, da smo slabe mame. Z mislimi, da smo zavozile na začetku. Z mislimi, da smo naše otroke že takoj obsodile na boj,« pripoveduje. In še: »Naši spomini na prve mesece niso vonj po mleku in dnevni sobi, kjer se zavite v deko z neumitimi lasmi crkljamo z dojenčkom. Naši spomini so vonj po razkužilu, piskanje aparatov in dve uri na dan, ko dobimo svoj zaklad na prsi. So strah pred tem, kaj se bo zgodilo. So fizična bolečina, ki jo občutiš, ker ne moreš pomagati svojemu otroku. Želiš si, da bi lahko ti splezala v tisti inkubator – izvolite, tukaj imate moja pljuča! Menjam jih, samo dajte jih mojemu otroku. Poleg vse krivde, ki sem si jo naložila, pa je bil tukaj še občutek osamljenosti in jeze na svet. Zakaj se je to zgodilo ravno meni? Kam naj se obrnem? Kdo mi bo znal pomagati?« našteva sogovornica in dodaja, da so ji mamice hvaležne, saj jim je bilo lažje, ko so zgodbe prebrale. »Vlile so novo moč in optimizem.«