Majo spletenih kitk, teljica pošlje domov
prostorov v tem gambijskem mestu so zato pomagali slovenski študenti arhitekture in gradbeništva. Dolenjski kvartet se je odločil, da tri tedne preživi v Gambiji, kar pa ni zastonj. Nekaj so dobile s štipendijo, dobrih 900 evrov pa je prispevala še vsaka sama. Poletele so iz Zagreba do Lizbone, presedle in pot nadaljevale do glavnega gambijskega mesta Banjul. V Gambijo so prišle ravno ob koncu deževne dobe, ob slovesu od dežele pa je že močno pripekalo, 30 in več stopinj Celzija je bilo v senci. Tjaša pojasni, da je to posebna vročina, ki jo spremlja do 80 odstotkov vlage, zato je precej soparno. »Ko je v Gambiji naliv, ki zalije vse ceste, se promet ustavi in vsi čakajo, da voda odteče, da se lahko življenje nadaljuje.«
Red in disciplina
Vse tri tedne so pomagale v t. i. mali šoli. »Od ponedeljka do petka smo v kraju Brufut pomagale mlade učiti angleščino, da jim bo lažje v osnovni šoli. Med poukom smo vodile tudi delavnice,« še izvemo. Pa tudi, kak red vlada med otroki. »Tu je velika razlika med Slovenijo in Gambijo. Tam od mladih nog otroci sami hodijo v šolo. Če pri štirih letih zamudi, ga učiteljica pošlje domov. Tako ravna tudi v primeru, če nimajo urejene uniforme ali dekleta spletenih kitk. Otroci so pri pouku mirni, zelo vedoželjni, radi hodijo v šolo,« pripoveduje Tjaša. »Večinoma se tu je riž, mesa ni v izobilju, občasno je na krožniku piščanec. Sicer pa riž in beli kruh. Starši otrokom velikokrat kupijo belo štruco, imenovano tapalapa, v njo pa dajo ostanke od kosila ali namaz iz arašidov. Zelenjave ni veliko, če že je, pa je zelo draga. Kupijo lahko zelo poceni sladke sokove ali pa mini čokoladice, ki imajo veliko energijsko vrednost in otroke za dlje nasitijo.«
Kadar ni bilo pouka, predvsem popoldne in za vikend, so v društvu skupaj z domačini za slovenske študentke organizirali tudi nekaj izletov. »Predvsem se mi je vtisnil v spomin otok Ile d' Eubaline, ki je precej proč od celine, na njem pa ni pitne vode. Zato vsaka družina dobi po 60 litrov vode, ki jim mora zadostovati za ves teden, torej za umivanje, pitje in kuhanje. Ljudje živijo v hišah iz blata in verujejo v fetiše. V trgovini, ki jo imajo, pa so na voljo tri trda mila in dve gobici,« Tjaša pove o še eni gambijski izkušnji, na katero so se pripravile tudi s cepljenjem proti mrzlici, tifusu, malariji in hepatitisu A. V en glas pa povedo, da bi se v Gambijo še vrnile in pomagale otrokom. DRAGO PERKO
vode ima družina za ves teden.