Gusti Grof Na eks
V teh dneh se počutim kar blaženega. Že kot otroci smo bili vedno najbolj zadovoljni, ko nam je kdo pred spanjem prebral kakšno pravljico. V tistih letih je vrhunec, ki ga lahko doživiš, glas pravljičarja, ki postaja vse bolj oddaljen, in naenkrat zaspiš. Ne da bi vedel. Vsaj tako je bilo včasih, še posebno pa ostaja v spominu glas Marjana Kralja, ki je v nedeljo zvečer spravljal spat celotno deželo. Kako zaspijo današnji otroci, ne vem. V današnji digitalni dobi, ko so priključeni na različne naprave, je verjetno to početje vsaj za starše nekoliko preprostejše, še posebno ker je možno posamezno pravljico poslušati večkrat. Nekoč si pač poslušal tako dolgo, dokler te ni zmanjkalo, in veliko je pravljic, ki jim nismo slišali konca. V teh dneh, ko se bližajo lokalne odločitve, je marsikomu lahko v ponos in veselje, da se spet vračamo v mladost ali, bolje povedano, v otroštvo. Zaznani smo kot otroci, ki tako ali tako nič ne znajo in nič ne vedo in potrebujejo zgolj dobro pravljico, s pomočjo katere se bodo potopili v svoj sladki spanec. Najboljša stran volitev, za lokalne pa to še posebno velja, je, da so ljudje naenkrat postali prijazni. Tudi tisti, ki drugače stopajo po mestu mrkih obrazov, so danes vedri in veseli, tudi tisti, ki ne naredijo koraka, so naenkrat opustili svoje pločevinaste konjičke in jih srečaš v mestu. Če so prej bili tisti ona in on, ki v velikem avtomobilu mrko gledata, sta naenkrat prišla peš v mesto, se začela z ljudmi pogovarjati, postala del skupnosti, ki je doslej skoraj nista poznala. Kandidati, seveda. V bistvu je čas pred volitvami najlepši del leta. Naenkrat se je pojavila množica ljudi, ki so nasmejani, prijazni, vsi se pozdravljajo, nekateri, od katerih tega doslej ni bilo za pričakovati, ponudijo tudi kakšen kozarec vina ali kaj za pod zob. V bistvu lepo. In v Sloveniji imamo prav letos srečo, da so volitve skoraj vsak drugi mesec. Tudi zaradi tega smo postali dežela veselih in nasmejanih ljudi, tistih, ki jih skrbi za sočloveka in za širšo skupnost. Poleg vseh teh stvari, ki so povezane z resnim dvigom ravni bontona, pa se pojavljajo številne ideje, rešitve in možnosti, kako izboljšati vsakdan slehernika. V Pomurju je bila nekoč firma, ki se je imenovala ABC POMURKA. Združevala je kmetijstvo in živilskopredelovalno industrijo. V posameznem obdobju je imela enajstodstotni tržni delež na območju celotne Jugoslavije. To pomeni na dvaindvajsetmilijonskem trgu. Sistem, ki ga je v veliki meri pomagal sestaviti gospodarstvenik z imenom Gusti Grof. Domačemu človeku, ki je prihajal iz kmečke družine, je uspelo zbrati množico strokovnjakov na posameznih področjih, s katerimi so nato skupaj zgradili pomurski Nestle. Za to ekipo so nekateri znali povedati, da so vedeli za vsakega bika, ki se je skotil v nekdanji državi. Poleg tega so imeli preštete vse mulce v šolah in so podpirali izobraževanje mladih kadrov na tistih področjih, ki jih je podjetje potrebovalo. Skratka, Grof je igral veznega, ki je imel zelo dober pregled nad igriščem, poleg tega pa je vedel, kaj se dogaja tako v napadu kot v obrambi. Gusti Grof je videl veliko sliko, vsaj v Pomurju. Stvar je delovala znotraj realnih razmer in sistema, ki je bil na voljo. In prav to danes pogrešamo. Poleg idej in predlogov, ki so dandanes na mizi, ni toliko vprašanje, kdo bo kje dobil nekaj in kdo več, vendar je vprašanje, kdo je sposoben videti veliko sliko, ki sega dlje od meja lokalnih skupnosti. Po domače, kdo je naslednji Gusti Grof, ki bo znal postaviti stvari v današnjih razmerah in v današnjem sistemu. Zaradi tega je mogoče v pravljici bolje govoriti »mi bomo omogočili« kot »mi bomo naredili«. Ker tudi lokalna politika lahko deluje zgolj na hrbtenici gospodarstva. Priporočam, da ne zaspite sredi pravljice.
Poleg idej in predlogov, ki so dandanes na mizi, ni toliko vprašanje, kdo bo kje dobil nekaj in kdo več, vendar je vprašanje, kdo je sposoben videti veliko sliko, ki sega dlje od meja lokalnih skupnosti.