18.495 korakov med gostoljubnimi ljudmi
Vsakdo, ki pije iz studenca, se zaljubi v Belo krajino in se tja rad vrne
Rečeno – storjeno. Dobra dvajseterica se nas je prejšnjo soboto malo po deveti uri zjutraj zbrala na dvorišču domačije Dolc 1834, da bi se podali na odpovedan pohod od zidanice do zidanice po okolišu Soseske zidanice v Drašičih. Ni nas bilo dosti, toda govorili smo večino slovenskih narečij, kar pomeni, da je bila druščina zares pisana. Tone Vinopivec se ni prav nič obotavljal in nam je za dobrodošlico postregel s sladko arhivsko kraljevino, gospodinja Mojca Kostelec pa je prinesla dve sveže pečeni pogači; toliko da se ve, da smo v Beli krajini!
Med nazdravljanjem je Tone obujal spomine. Tudi prvega pohoda se je udeležila le peščica, takrat domačinov, je dejal, nato pa iz leta v leto več, celo preveč ljudi. Rekord so postavili s 1200 pohodniki, potem so začeli število udeležencev omejevati na nekaj sto, saj se gospodarji zidanic gostom sicer niso mogli posvetiti. Osebno mislim, da bi nas bilo že dvakrat toliko, kot se nas je zbralo, preveč, saj smo lahko v manjšem številu res uživali v gostoljubnosti gospodarjev zidanic ob poti, na kateri smo prehodili več kot osemnajst tisoč korakov.
Naš prvi postanek je bil na kmetiji Simonič, kjer nam je gospodar postregel z izjemnimi domačimi žganji in vinom. Ob tepkovcu smo se lahko razgovorili o tej zanimivi stari sorti hrušk, ki je pustila pečat tako v kulinariki kot v žganjekuhi, potem smo nanjo nekoliko pozabili, zdaj pa se zanimanje za ubogo tepko ponovno vrača. Po krajšem postanku smo vzeli pot pod noge in kmalu zaslišali igranje na frajtonarico, ki nas je vabila na dvorišče kmetije Stariha. Nasmejani gospodar je sedel na ograji balkona in vlekel meh »rutarce«, za katero je kasneje povedal, da ga je spremljala celo v daljni Kazahstan. Tu nas je v kleti čakala posebna naloga: bili smo botri pri krstu novega vina, tako bele kot rdeče zvrsti, ki sta bili že neučakani, da se otreseta naziva vinskega pripravnika, kot bi lahko mošt imenovali.
Med nekoliko daljšo hojo brez postanka smo se spustili do mostička čez Krivi potok, ki je predstavljal najnižjo točko pohoda, in spotoma ugotavljali, da mejo s Hrvaško še vedno označujejo tehnične ovire, vključno z bodečo žico. Sledila sta strm vzpon do Krmačine in nova pokušina, tokrat pri večkratnem slovenskem vinarju leta Jožetu
Prusu. Čeprav je bil zaseden z vodenjem degustacije, je poskrbel, da so nam postregli z njegovim repičanom, z vzpetine nad kletjo pa se nam je odprl razgled po okoliških gričih. »Hrvatje so imeli nekoč po teh pobočjih same vinograde, zdaj pa jih že večino prerašča gozd. Pri nas je ravno obratno: ohranjamo stare in sadimo nove,« nam je med nadaljevanjem hoje razlagal Tone, naš naslednji gostitelj, Otmar Šturm iz Vidošičev, pa je nevede potrdil njegove besede, ko je omenil, da se še ni odločil za sorto, ki jo bo dal v nov vinograd. Nazdravili smo z njegovo belokranjsko penino, kmalu zatem pa nas je ena od udeleženk počastila s pravo belokranjsko povitico, ki po obliki in okusu prihaja iz istega gnezda kot srbska pita s sirom.
V Vidošičih smo se za krajši čas zadržali v še dveh zidanicah, v Guštinovi in Simoničevi, potem pa je že sledil daljši postanek z malico pri cerkvi svete Ane, ki kraljuje nad vinogradi. Vsak je dal kaj iz nahrbtnika, še največ Tone, ki je poskrbel tudi za vinsko spremljavo, katere smo bili zares potrebni … Pot nas je potem vodila na Kamenico, v zidanico Mavretičevih, kjer nam je napis nad vhodnimi vrati dal vedeti, da je pravzaprav »čitalnica«. Prebrali smo torej nekaj odlomkov iz bogato založene knjižnice in se mimo vinogradov, kjer grozdje čaka na mrzle dni, da bi se lahko potegovalo za ledeno trgatev, spustili do potoka Babinec. Pili smo vodo iz studenca, ki ima baje čudežno moč. Trganja v kosteh mogoče ne odpravi in niti izpadanja las ne ustavi, zato pa se vsakdo, ki pije iz njega, zaljubi v Belo krajino in se tja vedno rad vrne, ta na pečenko, drugi na vino ali pa kar na oboje. Pohod smo zaključili, kjer smo ga začeli, na Dolčevi domačiji, kjer je že prijetno dišalo po mesu na žaru, h kateremu sta se prilegala tako belo kot rdeče vino, še najbolj pa modra frankinja. Dosti smo doživeli med tistimi več kot osemnajst tisoč koraki, še bolj kot dobra vina in lepa jesenska pokrajina pa ostaja v spominu gostoljubnost domačinov, zaradi katere smo se zaobljubili, da se bomo spet vrnili. Pa če bodo pohodi od zidanice do zidanice napovedani ali odpovedani.