Novi mračni srednji vek

Slovenija je v mračnem srednjem veku. Morebiti se s tem ne boste strinjali po navidezni ravni intelektualne plati in stanja duha, ne morete pa ugovarjati, da je denimo Ljubljana zaradi varčevanja z električno energijo zvečer osvetljena tako skromno, da se človek počuti kot na Grenlandiji v zimskih mesecih. Tam namreč pozimi v dnevnih urah živijo tudi v popolni temi. Enak temačni občutek imam, ko spremljam prenose slovenske košarkarske lige, tudi zaradi nemogoče ure igranja, ob 13. uri v soboto, na slovenskih športnih programih. Dvorane so prazne, vzdušje je kot v kakšnem mestu duhov, popoln življenjski mrak, a v zelo obilni ponudbi športnih dogodkov je treba slovensko klubsko košarko za priljubljenost pač spraviti v razpoložljive časovne termine. A ne gre vse na silo! Tudi prenosi tekem hokejistov SŽ Olimpije v regionalni ligi razodevajo, da le kakovost in dobri rezultati gledalce privabljajo na tribune. Če slovenska odbojkarska reprezentanca na tekme svetovnega prvenstva v Stožice privabi enajst tisoč ljudi, rokometašice na evropskem v osrednjo slovensko športno dvorano štiri, pet tisoč, kar je za ta šport izjemna številka, potem je razvidno, da je za televizijski prostor in naklonjenost množic treba postoriti tudi kaj z lastne plati. V današnjem globalnem svetu pa to ni več navada ali svoboda, v kapitalističnem

Morebiti je šport videti kot dejavnost v slogu slogana kruha in iger, a stvar ni tako preprosta.

potrošniškem »raju« vsi drugi nadzorovano skrbijo zate, ti pa se moraš le uklanjati in kimati velikemu kapitalu. Kritika, tudi prek družabnih omrežij, je prepovedana ali cenzurirana, množično organiziranost, ki bi bila grožnja ustaljenemu družbenemu redu, je treba razbiti, zato sta veljakom pandemija in zajezitev socialnih stikov prišli še kako prav. Najprej so torej bajno služila farmacevtska velika podjetja, zdaj zaradi vojne v Ukrajini, pa ne le tam, vedno se v pohlepu (po nafti) ustvarjajo nova žarišča, vojaška industrija. Tudi športna industrija in vera sta načina za pokoritev množic, morebiti je šport v osnovi videti kot dejavnost v slogu starorimskega slogana kruha in iger, a stvar ni tako preprosta. Niti v mračnem srednjem veku.