Za Rogličev dres 800 evrov

Letošnja dražba Lions kluba Maribor Piramida je bila še posebno uspešna

Koliko je danes vredna kritika? In koliko je vreden kritik? Nekoč je lahko filmska recenzija izpod pravega peresa krajšala ali podaljševala vrste pred kinematografi, kulinarična ocena določenih časopisnih gurmanov z ošiljenimi brbončicami pa je lahko praznila ali polnila mize v restavracijah. Tudi pri glasbi ni bilo kaj dosti drugače. Glasbeni kritik je bil nekoč spoštovan poklic, in nekaj jih je imelo tako veliko moč, da so lahko izstrelili ali potonili bend oziroma album. To so bili stari dobri časi rokenrola in klasičnih medijev, danes pa je kritik že domala vsakdo. Seveda ne gre za strokovne in analitične analize, temveč za kratke tako imenovane »reakcijske« videe na tiktoku, youtubu ali instagramu, ki so bolj ali manj namenjeni zabavi in ne kakšnemu resnemu novinarskemu delu.

Pred kratkim je bila na TV Slovenija predvajana oddaja Panoptikum, podnaslovljena Kriza kritike (Je kritična analiza umetniških del izgnana iz medijev?). Sogovorniki in sogovornice so debatirali o tem, da je težko obstati in biti pravi kritik, ter prišli do spoznanja, da ima lahko to v tako majhnih državah (kot je Slovenija) slabe posledice. Ob tem so poudarili, da so kritično refleksijo in vsebinsko analizo umetniških del v večinskih medijih v veliki meri nadomestili gola novičarska informacija in predstavitveni teksti, izvajanje kulturnega poslanstva pa sta zamenjala tržni interes in kapitalistična logika. To je kakopak povezano tudi s prekarstvom v medijskih vodah, saj delovno mesto »glasbeni kritik« pravzaprav ne obstaja več oziroma je postalo integrirano v širše polje glasbenega in popkulturnega (včasih tudi širšega) novinarstva. Še najresnejši pristop k temu žanru morda najdemo na nekaterih manjših nišnih spletnih medijih in pa na nacionalnem radiu.

A če se vrnemo k prej omenjeni oddaji Panoptikum. V njej so si zastavljali legitimna vprašanja, kot so: Koliko je za upad kritike v medijih kriv njihov šibki komercialni potencial? Kaj to pomeni za umetniška dela? Ali so spletne platforme učinkovito odgovorile in ukrepale proti popolnemu presihanju kritiških tekstov? Upad kritiške misli in detekcijo današnjega odziva so nam razgrnili nekdanji in sedanji kritiki z dolgim poklicnim spominom: Petra Vidali, dr. Blaž Lukan, Urban Vovk in Igor Bratož.

Petra Vidali, urednica kulturne redakcije časnika Večer, je dejala, da kritike nekaterih umetnosti sploh ni več: »To ni več kriza kritike, ampak gre za čisti manko kritike.«

Dr. Blaž Lukan, ki je bil pred leti ključno ime gledališke recenzije našega prostora, pravi, da je nehal pisati, ker po določenem času kritik izgubi svoj jezik, stvari se začnejo ponavljati, čeprav prihajajo vedno novi ustvarjalci, ki ti odpirajo vedno nove svetove. Zdaj predava na AGRFT in o prevladujočem kritiškem molku govori s študenti: »Včasih jih vprašam: Kaj pa vam je danes kriterij, po katerem lahko presodite, kako ste svoje delo opravili? Pa rečejo, da so to prijatelji, starši ali PR, ki ga je res ogromno, tudi prikritega.«

Igor Bratož, kritik kulturne redakcije Dela, pa poudarja, da bo občinstvo vselej potrebovalo neki nasvet, nekoga, ki jih opozori na kaj dobrega. Vsaj v tej vlogi vidi kritiko tudi v prihodnosti. Urban Vovk, idejni oče nagrade kritiško sito, je mlade recenzente učil, naj raje objavljajo kritike v spletnih medijih, ki jih lažje delijo po družbenih omrežjih in s tem širijo glas o svojem delu. »Honorarji pa so v spletnih medijih bistveno nižji kot pri tiskanih revijah. Pravkar je odprt razpis Javne agencije za knjigo, ki sofinancira kritiške vsebine v spletnih medijih. Morda je tudi to eden od potrebnih korakov, da se ta dva prostora – literarne revije in spletni mediji – nekoliko izenačita.«

LIONS KLUB Maribor Piramida je v Rožmarinu priredil tradicionalno vsakoletno dobrodelno dražbo starin in umetnin, poleg tega pa še zanimivih športnih artiklov naših najboljših športnikov. »Letošnja dražba je bila še posebno uspešna, saj nam je s pomočjo gostov in donatorjev uspelo zbrati kar 15.000 evrov,« je povedal predsednik Gorazd Novak. »Sredstva bodo v celoti namenjena našemu štipendijskemu skladu za nadarjene srednješolce in osnovnošolce, predvsem za tiste iz

Naj mladi recenzenti kritike raje objavljajo v spletnih medijih, ki jih lažje delijo po družbenih omrežjih in s tem širijo glas o svojem delu?

FOTOGRAFIJE: MP PRODUKCIJA/PIGAC.SI Lastnica podjetja Remax Radejka Remic (na fotografiji razširjena družina Remic) je za sliko plačala dvakratni znesek, ker je zamudila na draženje.

Zvonko Bartok, slikar in lastnik galerije, z ženo Ireno Bartok iz Snage Maribor, je doniral kar več svojih slik.

Aleš Borko (levo s partnerico Katarino) je za podpisan Rogličev dres plačal 800 evrov, v družbi hokejista Mitje Robarja, plesalke Nine Gerič in predsednika Gorazda Novaka.