Lupine pirhov utišajo žabje regljanje
Gaspari ni ustvarjal le prazničnih voščilnic, temveč je o praznikih tudi pisal
umetnik se je tako povezal s slovenskim človekom kot Maksim Gaspari. »Rodovi so ga spremljali in sprejemali in Gaspari je spremljal rodove. Srečnejši so si lahko kupili njegove oljne ali v posebni mešani tehniki slikane podobe, preprostemu človeku so prišle te pred oči vsaj v reprodukcijah, prav vsem pa so govorile in še govore Gasparijeve ilustracije, raztresene po knjigah, revijah, priložnostnih tiskih in še prav posebno na razglednicah,« je Vera Baloh zapisala v katalogu ob razstavi Gasparijevih ilustracij, ki so jo pripravili leta 1986 v Narodni galeriji v Ljubljani. »Domoljubje, kot ga je slovenski slikar Maksim Gaspari upodobil v svojih delih, da bi v slovenske domove prinesel vrednote in življenje slovenskega naroda, počasi, a vidno zamira. Njegova dela so znana le še starejšim generacijam. Te se spominjajo njegovih znanih in vedno dobrodošlih razglednic, ki so prihajale v njihove domove,« pa pravi
Robert Kužnik, avtor imenitne monografije Maksim Gaspari – Iz naroda za narod, v uvodu knjige.
Za praznik o prazniku
Gaspari pa ni ustvarjal le prazničnih voščilnic, temveč je o praznikih tudi pisal, na primer v obširnem članku, ki je izšel 27. marca 1937 v Jutru. Takole med drugim zapiše: »Že v 17. stoletju čitamo na nekem starinskem napisu: O veliki noči jej trdo kuhana jajca, da boš vse leto zdrav.«
Pri mnogo narodih je velikonočno jajce simbol življenjske sile in nove moči, dodaja Gaspari: »Posebno Slovani in Slovenci si ne moremo misliti vstajenja, velike noči in pomladi brez pisanic. Otroci pa tudi odrasli fantje in dekleta imajo morda izmed vseh velikonočnih običajev največje veselje in zabavo z živopisanimi pirhi, ki si jih medsebojno darujejo v spomin in z njimi igrajo razne igre. Pirhe, ki jih namenijo za darila prijateljem, predvsem pa zaljubljencem, opišejo z verzi o sreči in zvestobi z voščili za veliko noč in Alelujo. Celo malo ljubavno pisemce je bilo včasih položeno v izpihano jajce. Okrašene, večbarvne pirhe spravljajo za spomin, enobarvne, tako imenovane 'lisice', pa imajo za igranje.«
Maksim Gaspari je podrobneje opisal nekatere igre s pirhi: »Pri nas je najobičajnejša igra s pirhi še zdaj sekanje, po nekaterih krajih pa jih trkljajo in tolčejo. Pri sekanju drže pirh v roki ali ga polože na tla v štulo klobuka. Sekajo s kovanimi novci ... Pri trkljanju jih spuščajo in valé po poševno ležeči deski. Kdor zadene spodaj ležeči pirh, dobi igro. Pri tolčenju trkajo pirh ob pirh s špico ob špico, odnosno s peto ob peto. Najljubša igra fantičev in dekličev je tolčenje, pri katerem se radi poslužijo tudi kake potegavščine ali šaljive goljufije. Poleg omenjenih iger so seveda še mnoge druge, ki so pa bolj lokalnega pomena.«
Vosek, loj in olje
Naša ljudska umetnost je imela od nekdaj v risanju, slikanju in opisovanju velikonočnih pirhov izrazito udejstvovalno polje, na katerem so se upoštevale vse mogoče tehnike in izdelave, dodaja Gaspari: »Najprimernejša in najlepša tehnika za opis in slikanje pirhov je belokranjsko okraševanje z voskom, lojem in oljem. Ta tehnika je tudi najstarejša in ima svoje predhodnike v javanskem batičnem slikarstvu in tekstilnem tisku. Prišla je k nam čez Rusijo, preko severnih Slovanov in Romunov. Za tako okraševanje imajo Belokranjci leseno držalo, ki je na enem koncu opremljeno z malim kovinastim livčkom za vosek, ki ga topijo in grejejo sproti nad plamenom sveče. Nato rišejo in pišejo z livčkovo konico po surovem jajcu okraske. Ko je jajce okrašeno, ga denejo kuhati v prežiljko (brazilski les). Ko je kuhano, ga vzamejo
» CELO MALO LJUBAVNO PISEMCE JE BILO VČASIH POLOŽENO V IZPIHANO JAJCE.
iz prežiljke in obrišejo vosek z mehko krpo. Tako dobe na barvasti podlagi belo okrašeno jajce, pisanico.«
Pri večbarvnem dekorju je postopek podoben, vendar težavnejši in zamudnejši. Za vsako barvo je potrebno posebno sušenje jajca ali pa poslikanje belih polj s čopičem. Izčrpno je opisal razne tehnike krasitve pirhov profesor Albert Sič v svoji znani narodopisni zbirki Narodni okraski na pirhih in kožuhih, ki je izšla leta 1922: »Z lastno in izvirno tehniko okraševanja pisanic se pri nas bavi učitelj Franjo Belin v Ligojni pri Vrhniki. Njegovi dekorativni izdelki se odlikujejo zlasti po smotrni in pravilni uporabi narodne ornamentike. Naj omenim še tehniko izškrabanja barvastih jajc z iglo ali konico noža po načinu izdelave alpskih dežel, v katerih opisujejo in rišejo pirhe tudi z lugom in jedkasto tekočino.«
Pirh je ogenj
Etnografi menijo, da je velikonočno jajce pri Slovanih izvor poganskih običajev. Rdeče in rumeno barvani pirhi so bili simbol sonca in pomladi. Beseda pirh pomeni rdeče oziroma ogenj. Stari Grki in Rimljani so videli v jajcu znak rodovitnosti. Cerkvena razlaga meni, da jajce pomeni Jezusa, ki je iz groba vstal. Lupina pomeni grob, beljak rjuhe, rumenjak pa Jezusa. Dokazljiv je običaj 7. in 8. stoletja, ko je ljudstvo nosilo spomladi svečenikom jajca za darila. Jajčne lupine tudi potresajo okrog hiše, da ne pridejo blizu kače in strupene živali; tudi kokošim dajejo ostanke lupin, da bolje nesó. Ponekod trdijo, da žabe celo leto ne regljajo, če vržemo v lužo blagoslovljene lupine pirhov.
»Vse polno je še simbolizma, vraž in vere v pisanih velikonočnih pirhih, in kakor se je njihov simbolizem obdržal skozi stoletja do danes, tako bo ostal še nedogledna razdobja živ in svež med zanamci,« je sklenil Maksim Gaspari.
Tehnika belokranjskega okraševanja ima predhodnike v javanskem batičnem slikarstvu in tekstilnem tisku. Prišla je k nam čez Rusijo, preko severnih Slovanov in Romunov.