Legendarni Marlon Brando bi praznoval 100 let
V vlogah obstrancev in upornikov je postal ikona ameriškega filma Zaradi nepredvidljivega značaja je bil poseben na odru in v življenju
PRED 100 leti se je rodil ameriški filmski igralec Marlon Brando. S sugestivno, čustveno motivirano igro in upodobitvami likov obstrancev in upornikov je postal idol in ikona ameriškega filma. Bil je nepozaben kot Stanley Kowalski v Tramvaju Poželenje, kot Terry Malloy v filmu Na pristaniški obali in kot don Vito Corleone v Botru. V bogati karieri je zaigral v približno 50 filmih, najbolj dejaven pa je bil od 50. do 70. let minulega stoletja. Igralec, ki je bil zaradi nepredvidljivega vedenja enako poseben na velikih platnih kot v življenju, je dvakrat prejel oskarja za najboljšo moško vlogo, osemkrat je bil za zlati kipec nominiran. Drugega oskarja (za Botra) je zavrnil kot protest proti hollywoodskemu prikazovanju ameriških staroselcev in zato, da bi opozoril na njihove aktualne težave. Podelitev je bojkotiral, na prireditev pa je poslal aktivistko za pravice Indijancev Sacheen Littlefeather, ki je na odru prebrala njegov govor, kipca pa se ni niti dotaknila.
Težko otroštvo
Marlon Brando se je rodil 3. aprila 1924 v Omahi v ameriški zvezni državi Nebraska. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje s starši alkoholiki. Oče je bil kot trgovski potnik pogosto na poti, če pa je že bil doma, se je pijan večkrat znašal nad sinom in hčerkama. Nič bolj predana družini ni bila mama, ki je opita prenekatero noč prespala v zaporu. Bila je tudi amaterska igralka in ljubezen do umetnosti je predala vsem trem otrokom, tudi Marlonovima starejšima sestrama. Jocelyn je postala igralka, Frances se je posvetila vizualni umetnosti.
Marlona so zaradi neprimernega obnašanja iz šole izključili še pred maturo, mladostni načrt, da bi se vpisal na vojaško akademijo, je zaradi poškodbe kolena propadel. Ko sta se sestri preselili v New York, jima je leta 1943 sledil še sam. V New Yorku se je pri Stelli Adler in v sloviti igralski šoli Actors Studio učil igre. Ko je oktobra 1944 debitiral v broadwayski predstavi I Remember Mama, so kritiki takoj prepoznali njegov talent; čez dve leti so ga razglasili za najbolj obetavnega igralca na Broadwayu.
Preboj v svet filma
Leta 1946 je nastopil v predstavi Truckline Cafe, ki ga je povezala z dvema zanj pomembnima človekoma. Prvič je sodeloval z režiserjem in producentom Elio Kazanom, s katerim sta kmalu združila moči v odmevnih Brandovih predstavah oziroma filmih Tramvaj Poželenje, Viva Zapata! in Na pristaniški obali.
Ob tej predstavi se je rodilo tudi prijateljstvo z igralcem Karlom Maldnom, ki je trajalo vse življenje. Bila sta soigralca v filmih Tramvaj Poželenje, Na pristaniški obali in v vesternu Glavni (One-Eyed Jacks). Med zvezde gledališča pa ga je v predstavi Tramvaj Poželenje izstrelila vloga grobega Stanleyja Kowalskega. Na filmskem platnu je debitiral leta 1950 s filmom The Man, v katerem je zaigral vojaškega veterana, paraplegika. Za vlogo je mesec dni preživel v bolnišnici z ljudmi, ki so delili podobno usodo. Med njegovimi pomembnejši filmi so še Julij Cezar, Sayonara, Zadnji tango v Parizu, Apokalipsa zdaj in Don Juan DeMarco. Brando je s skopo gestikulacijo in mimiko ter izjemnim realizmom v igri, ki ji je sledil kot učenec Actors Studia, ustvaril nepozabne vloge. Kot je nekoč dejal, pa mu noben film ni bil tako zelo pisan na kožo kot Divjak. V njem je leta 1953 upodobil uporniškega, a občutljivega vodjo motoristične tolpe. V njem je tudi izgovoril stavek: »Nihče mi ne bo govoril, kaj moram storiti,« kar je, kot je kasneje dejal sam, čutil vse življenje.
V poznejših letih se je ukvarjal tudi z režijo in se zavzemal za pravice etničnih manjšin, predvsem Indijancev. Umrl je leta 2004 na kliniki v Los Angelesu zaradi težav z dihanjem, ki so bile posledica pljučne fibroze. Star je bil 80 let.
NOMINACIJ za oskarja; enega je prejel, drugega zavrnil.
S skopo gestikulacijo in mimiko ter izjemnim realizmom v igri je ustvaril nepozabne vloge.