Zrušili bi Everest, da bi se bleščala Šmarna gora

Nespodobno in šokantno pismo poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobra je v središče razmisleka javnosti v hipu postavilo istanbulsko konvencijo. Gre za prvi mednarodno zavezujoči instrument proti nasilju nad ženskami, vključno s pohabljanjem ženskih spolovil. Gre tudi za dokument Sveta Evrope, ki je bil sprejet v Istanbulu leta 2011, do 2018 pa ga je podpisalo že 46 držav in EU.

Gre skratka za zavezujoč dokument, ki je civilizacijsko normo glede nedotakljivosti človeka dvignil na višjo raven. Iz kakšnih razlogov se je torej lahko našla poljska pobuda za rušenje tega dosežka, po kakšni logiki se je v igri našla politična grupacija, kot je višegrajska skupina, in po kakšni logiki je objekt te ideološke želje postala Slovenija?

Kar so se naučili od sovražnikov

Zbigniew Ziobro je pravosodni minister v vladi Mateusza Morawieckega. Slednji ni bil tisti, ki bi na svojega slovenskega kolega naslovil pobudo po srednjeevropski politični akciji, namenjeni ukinitvi istanbulske konvencije. Tega tudi ni storil poljski zunanji minister Zbigniew Rau. Potezo je potegnil pravosodni minister in se kot tak naslovil na institucije druge države. V tem je že v pogledu laičnega opazovalca nekaj nenavadnega. Kot bi prav ne delovala politična hierarhija in kot bi prav ne delovala delitev dela.

Ob strateškem forumu zadnjega avgusta letos je zunanji minister Zbigniew Rau dal intervju provladnemu slovensko-madžarskemu tedniku Demokracija. Dobil je vprašanje glede bruseljskega očitka o poljskem problematičnem pogledu na pravno državo in ločenost vej oblasti. Rau je odgovoril takole: »Naj povem tako. Ko govorimo o načelu delitve oblasti, so tri veje del države. To pomeni, da moč države izvira iz demokratičnih volitev, prihaja od volje ljudi. Pravosodje ni del civilne družbe, ampak je državna veja oblasti.«

V tem zaskrbljujoče neukem pogledu Raua je več vidikov. Prvi je ta, da vsebuje totalitarno jedro avtokratskega pojmovanja države, znanega iz komunizma. Delitve vej oblasti so bile tedaj formalno postavljene, vendar jih dejansko ni bilo, kajti ves čas so se te veje morale zavedati, kdo je pravi gospodar in ta je bila Partija, danes ji na Poljskem rečejo »Država«. Drugi vidik je, da Rau in z njim uradna poljska oblast delitve vej oblasti ne jemlje za civilizacijsko samoumevne. Tretji vidik pa je, da posledično za enako relativno vzame tudi pojem, dejstvo in pomen pravne države kot take, kajti če pravosodje ni del civilne družbe, temveč je državna veja oblasti, in če je »Država« podaljšek vladajoče stranke (Partije), potem je vladavina prava povsem relativna in ne absolutna kategorija.

V tem pojmovanju je dejansko zaznati bližino s slovensko trenutno vladno oblastjo in prvo med vladajočimi strankami.

V navezi z novo internacionalo

Tudi pri pravosodnem ministru Zbigniewu Ziobru in njegovemu nespodobnemu vabilu bi lahko torej videli dve smeri udejstvovanja, vendar moramo hkrati ugotoviti, da sta protislovni. Prva smer je smer popolne relativizacije hierarhičnih pristojnosti, potem zelo verjetno tudi ločitve vej oblasti, torej odvezanosti tudi od avtoritete mednarodnih pogodb na ravni supranacionalne zveze, kar je EU. Gre za neke vrste samovoljnost. Druga smer pa je ta, da se ta samovoljnost potencialno kaže tudi v razmerju pravosodnega ministra do premiera. Kaže se v potencialni neusklajenosti ali neposlušnosti do prvega ministra podobno kot do EU v primeru nespoštovanja vladavine prava. Tu sta spet dve možnosti: ena je ta, da sta prvi in pravosodni minister dogovorjena za Ziobrovo avtonomijo, druga pa je ta, da minister dela samovoljno in ga prvi minister iz takih ali drugačnih razlogov tolerira, se ga boji ali pa je del širšega projekta, ki briše razlike med njima.

Seveda se po tem vsiljuje vprašanje, katera sila bi lahko bila tista, ki je zmožna sprožiti gibanje proti istanbulski konvenciji in zakaj. Podporne politične izjave gredo v razlago, da je narobe, kako ta konvencija žrtve nasilja izenačuje in jih ne razlikuje na podlagi »bioloških danosti«. To pomeni, da rasa, barva kože, spol, vera, politična in druga prepričanja več niso kriterij za razlikovanja v nasilju. To vključuje tudi narodno in nacionalno pripadnost, razlike po rojstvu, spolno usmerjenost in spolno identiteto. V slednjem je kleč, kajti na Poljskem in Madžarskem so »ta spisek« označili za gnezdo »prikritih formulacij«, ki se skrivajo za plemenitimi cilji, v resnici pa pospešujejo teorijo spola. Tako gnezdo je zanje prav istanbulska konvencija.

Če križamo to ideologijo z interesno-političnimi skupinami na mednarodni ravni, pridemo do krščanskega fundamentalizma, kot ga je propagiral zdaj že obsojeni in zaprti ameriški fundamentalist Steve Bannon. Tega se je v relevantnih medijih omenjalo kot navezo z Opusom Dei. V resnici se tudi pri poljskem pravosodnem ministru Zbigniewu Ziobri v poljskem tisku lahko najde enak skupni imenovalec. Novinar Sebastian Klauzinski, ki je delal tudi za Gazeto Wyborczo in Newsweek, v mediju OKO.press piše povsem nedoumno o povezavah med Ziobro in

Opusom Dei. Pokaže, kako je pravosodni minister tudi kadroval v svojem ministrstvu, in ga poveže s kariernim napredovanjem Marcina Romanowskega, ki ga je že v prvem mandatu napravil za svojega pomočnika in je tudi numerarij Opusa Dei.

Tovrstne povezave bi vsekakor pojasnile nadinstitucionalni in nadnacionalni karakter pobude rušenja istanbulske konvencije, ki sicer po civilizacijskem pomenu visoko presega interese ideologij in populističnih interesov evropskih desnic, ki se lepijo na predmoderna gibanja in rušijo institucije moderne države. Pojasnile bi tudi medijske portale krščanskega fundamentalizma z neoliberalno ekonomsko-družbeno podlago, ki obstajajo tudi v Sloveniji, ki sistematično in usklajeno z madžarskimi mediji diskvalificirajo in imajo netransparenten način financiranja in delovanja. Temu bo v prihodnje vredno nameniti vso pozornost.

Kjer je posledica, tam je vzrok

V skupnem seštevku je bržkone treba povedati več kot le to, da je rušenje istanbulske konvencije nespodobno in nevarno. Gre za več kot le prigodno zgodbo, kajti očitno je ta vpeta v širše kontekste neke internacionale, ki se je v srednji Evropi začela spočenjati po padcu berlinskega zidu, po metodi pa je prevzela navade tiste rdeče internacionale, proti kateri se je v svojem disidentstvu sklicevala. To velja tako za Poljsko, Madžarsko kot za Slovenijo tega trenutka. Protikomunistična retorika bi lahko legitimno delovala, če bi bila spojena z doslednimi kriteriji moderne države in modernih demokracij. Nobeno naključje niti za Poljsko, niti za Madžarsko, niti za Slovenijo tega trenutka ni, da problematizirajo Montesquieujevo delitev vej oblasti v moderni državi, ki ni in ne more biti plen vlade, temveč je pokrov ustavnosti in duhovno okrožje, v katerem veje duh prostora, časa in ljudi, ki v prebivajo v teh koordinatah. Nobeno naključje niti ni, da te države desnih vladavin neprenehoma iščejo kužne subjekte, ljudi in skupine, na katere bi lahko obesile svojo politično in družbeno patologijo. V ozadju vsega sta denar in oblast, v ospredju nezmožnost teh ljudi, da bi do državnih položajev prišli po poti spodobnosti, sposobnosti in zakonitosti.

Toda vseh okoliščin si niso skuhali ali nastavili sami. Ljudje so se začeli zatekati k njihovim bližnjicam takoj, ko so videli, kako jim habitat in življenjske navade spodjedata amorfni kapital in moč ljudi »pri koritu«; kako se vasi, kraji, narejeni v solzah in znoju, spreminjajo v neobvezna počitniška in izvenmestna bivanjska naselja za ljudi z denarjem in sebično željo po lastnem miru in lepem razgledu v brezdelnem koncu tedna; kako se mesta (na primer Ljubljana) spreminjajo v nedosegljivo stanovanjsko džunglo finančno podprtih menedžerjev, koncesionarjev, ambasad, sedežev mednarodnih podjetij in nepremičninarjev, ki so ljudi izgnali iz prestolnice, vanjo pa naselili svoj monopolno izsiljeni posel; kako so ljudje začeli izgubljati delovna mesta, socialno varnost v imenu prostega trga in konkurence, na drugi strani pa v nepregledni lastninski tranziciji dobili privilegirane in zlobirane patricije … To je v Sloveniji bila in je še realnost moderne države, ki je izgubila svoj fokus. Zato kliče po iluzijah, bližnjicah, populizmih, vardah in velikih predmoderno-postmodernih idejah, ki so znotraj votle, zunaj jih pa ni.

Istanbulska konvencija je v tem smislu enaka sirskemu beguncu iz leta 2015. Razstrelili so mu dom, zdaj ga hočejo okriviti za njihovo umazano dejanje in jim zaračunati svoj politični uspeh, ki je zgrajen na strahovih in oportunizmu ljudi.