Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Skrivnostna moč, ki jo začutijo vsi, a ji noben filozof ne pride do dna
Federico García Lorca, najvidnejši predstavnik španske avantgarde, je o tej skrivnostni sili napisal esej, predavanje z naslovom Duende: igra in teorija, ki velja za eno najpomembnejših besedil 20. stoletja o umetnosti. Pesnikovo predavanje je namreč ravnokar izšlo v drobni lični temnozeleni knjižici, v prevodu Andreje Udovč, ki je tudi urednica založbe Sanje, in s spremno besedo raziskovalke flamenka in plesne pedagoginje Ane Pandur.
Izid te neobičajne knjige so na nedavnem festivalu Sanje obeležili z nenavadno plesno-glasbeno predstavo Črni zvoki z magično scenografijo, potekala je namreč v Divaški jami na Krasu in je nastala prav po motivih predavanja Duende: igra in teorija. Na oder v kraški jami sta jo postavila vrhunska umetnika, koreografinja, plesna pedagoginja in raziskovalka flamenka Ana Pandur in glasbenik Damir Avdić. Potrkavajoči udarci pet, flamenko z modernimi prvinami, tožeči gibi z rokami s pahljačama, kot polomljena krila ptic, ki želijo vzleteti v nevihti, Avdićeva uglasbena poezija, s katerimi naj bi umetnika ujela tisto nerazložljivo, strast, navdih, magičnost in mračnost – vse, kar je v andaluzijski kulturi ujeto v imenu duende.
Ana Pandur v spremni besedi k besedilu piše, da je ena od ključnih značilnosti, ki jih duende prinaša s seboj, radikalna sprememba, rez, in citira Lorco, ki pravi: »Prihod duendeja predpostavlja radikalen prelom z vsakršno formo. Skozi stare površine zaveje popoln občutek svežine, kot pravkar ustvarjena čudežna vrtnica, ki vzbudi skoraj religiozno vznesenost.«
Kaj je torej duende?
Duende v dobesednem prevodu pomeni duh, hišni duh, pomeni posebno pesniško navdahnjenost, trenutek ustvarjalnega presežka. Prvič sem zanj slišala v Andaluziji, kje drugje kot med plesalci flamenka v Botegi de Santa Cruz v Sevilli; potem sem ga zasledila med branjem Lorcove poezije in začela iskati naprej. Spomnim se, kako sem mojstra flamenko kitare Paca de Lucío po nastopu na Festivalu Ljubljana leta 2010 vprašala, kaj po njegovem pomeni duende. Najprej me je presenečeno pogledal, nato pa zamišljeno rekel: »Ah, duende je nekaj nerazložljivega, magičnega. Ko ustvarjaš glasbo, nastopi trenutek, ko se zgodi nekaj ... Ko nekaj pride vate in takrat veš, da mora ven. Ko začutiš, da teče. Nekaj, česar ne moreš nadzorovati. To ni samo andaluzijska stvar, poznajo jo povsod, le da pri nas temu rečemo duende.«
Govoril mi je tudi o Lorci; ne nazadnje je še kot najstnik uglasbil dvanajst njegovih pesmi. Veste, z ljudmi si najbolj povezan, kadar se z njimi jočeš in smeješ. V tem smislu sem povezan tudi z Lorco, sploh kadar berem njegove pesmi iz zbirke Ciganski romansero. Na neki način govoriva isti jezik. Igral je kitaro in klavir, rojen v Granadi, ljubil je andaluzijsko tradicionalno izročilo. Ljubil je flamenko. To je najina vez, ta duende,« je rekel in mi pomežiknil.
Ta neobičajni Lorcov tekst Duende: igra in teorija je kot poetično predavanje o neizgovorljivem. Definicijo, kaj naj bi duende bil, si Lorca sposodi pri še enem velikem poetu Goetheju, ki je tako opisal Paganinija: »Skrivnostna moč, ki jo začutijo vsi, a ji noben filozof ne pride do dna.«
Italijani imajo morda angela navdiha, drugi narodi imajo muze ... Toda kot pravi Lorca, »angel in muza prihajata od zunaj, angel daje svetlobo in muza vdihuje obliko. Nasprotno pa je treba duende priklicati iz najglobljih krvnih zakotij.«
Ta vrsta strasti in navdiha je bila zanj Andaluzija. Andaluzijska mesta Cordoba, Granada, Sevilla, Malaga so bila zaradi njegove poezije moja točka hrepenenja že dolgo pred tem, ko sem na turneji gledališča Pandur Theaters prvič vstopila vanja. »Reka Guadalquivir se vije med oljkami, oranžami,« piše Lorca, »dve reki Granade s snežnih gor ... ena nosi kri, druga solze.« Kordoba, daljna in sama. Zeleno, ki te ljubim zeleno.
Začarani metulj
Rodil se je kot Federico del Sagrado Corazón de Jesús García Lorca 5. junija 1898 v vasi Fuente Vaqueros blizu Granade materi učiteljici in očetu sodniku in bogatemu veleposestniku, granadinu.
Bil je lep mladenič, temnolas, z močnimi obrvmi nad žarečimi očmi; hodil je na neobičajen način, zgodaj so se vanj vtisnile podobe Andaluzije, med pomarančevci, jasminom in mirto, ki so se naselile v njegovo poezijo. Začel je s klavirjem in sanjal o tem, da bo skladatelj, a se je na koncu najstniških let vrnil k svojim verzom, ki vibrirajo kot glasba, žarijo v barvah kot slike.
Leta 1919 je Andaluzijo zamenjal za Madrid. Stanoval je v študentskem naselju (Residencia de Estudiantes), ki je bilo takrat nekakšno kulturno središče Španije in zibelka generacije '27. Teh devet let je bilo tudi njegovo najbolj plodno ustvarjalno obdobje, na koncu je diplomiral iz prava. Tam se je seznanil s Salvadorjem Dalíjem, Luisom Buñuelom in pisateljem Pepínom Bello; bili so neločljiva četverica umetnikov, ki so raziskovali in spremljali avantgardne tokove.
Vez med Dalíjem in Garcío Lorco naj bi bila več kot zgolj prijateljstvo, mnogi viri omenjajo, da sta bila ljubimca, kar naj bi med drugim pesnik izpovedal v svoji Odi Salvadorju Dalíju; vendar je po izidu njune pisne korespondence to vprašljivo. Dalí je gotovo imel nanj močan vpliv, vzpodbujal ga je k modernejšim formam poezije, vzpodbujal ga je, naj slika, ne nazadnje si je Lorca tudi zaradi njega drznil razstaviti svoje skice. Ohranjenih je kakih štirideset Dalíjevih pisem Lorci, a v njih ni nič eksplicitnega, kar bi namigovalo na njuno seksualno razmerje, v El Paisu trdi biograf Fernández, čeprav je iz njih razvidno, da se je Dalí zavedal svojega vpliva na pesnika. Sploh med Lorcovim drugim obiskom v slikovitem obmorskem kraju Cadaqués leta 1927.
»Ti si krščanska nevihta in potrebuješ nekaj mojega poganstva [...] Prišel bom pote in ti dal nekaj obmorskih zelišč. Zima bo in zakurila bova ogenj. Uboge zveri bodo drgetale v mrazu. Ti se boš spomnil, da si izumitelj čudovitih stvari, in živela bova skupaj s strojem za portretiranje.« To je samo en izsek iz pisma, ki ga je Salvador Dalí napisal poleti 1928.
Dalí je kasneje precej banalno izjavil, »da je bil Lorca gej, on pa ne«, in da »nikoli nista imela ljubezenskega razmerja, kakršno bi si želel Lorca, sta si bila pa zelo blizu«.
O tej razpetosti med družbeno sprejemljivi normami in njegovo istospolno usmerjenostjo govori tudi njegova prva drama Začarani metulj, v metafori govori o nemogoči ljubezni med ščurkom in metuljem; predstava je bila njegov prvi neuspeh, po štirih ponovitvah so jo izžvižgali, Lorca pa je kasneje kot svojo prvo predstavo navajal dramo Mariana Pineda. Ta je premiero doživela leta 1927 v Barceloni s scenografijo Dalíja. Leta 1928 izide Ciganski romansero, zbirka, s katero doživi uspeh pri kritikih in bralcih. V njej andaluzijsko pokrajino, njene simbole, vonje in legende, približa mitu; morda najbolj znana pesem iz cikla Mesečeva romanca, ki se začne z enigmatičnim stavkom, ki ga pozna skoraj vsak: Zeleno, ki te ljubim zeleno …
Lorca se je nenadne slave ustrašil, kot bi ga hoteli pospraviti v predal, v katerega ni želel pripadati, ni želel biti zgolj romski oziroma ciganski pesnik. Prijatelju v pismu je potožil, da ga »mit o ciganstvu« moti, predvsem ker mu »ta stvar nadeva videz neizobraženega, nekultiviranega pesnika«, tudi Dalí naj bi zbirko označil kot »polno klišejev in stereotipov« ... Nekateri pravijo, da je prav Dalíjevo pismo iz septembra 1928, v katerem kritizira zbirko
Ciganski romansero, pomenilo začetek konca njunega prijateljstva.
Po nekaterih biografih naj bi bil eden od razlogov za razhod tudi ta, da sta Dalí in Luis Buñuel, ki naj bi bil na svoj način ljubosumen na nenadni uspeh skupnega prijatelja, začela skupaj ustvarjati nadrealistični film Andaluzijski pes. Lorca, pesnik Andaluzije, je sumil, da se naslov nanaša nanj.
Poleg tega je Dalí v Cadaquésu takrat našel svojo veliko strast in muzo Galo, ki si jo je vzel dobesedno iz naročja poeta Paula Eluarda, sam Lorca pa se je takrat razšel z osem let mlajšim ljubimcem, kiparjem Emiliom Aladrénom.
Zapadel je v duhovno krizo in nato v hujšo depresijo, edini izhod se je zdelo potovanje. Družina ga je – tudi zato, da se izognejo škandalu zaradi istospolnega razmerja s kiparjem – poslala v New York, kjer je na Univerzi Columbia vpisal študij angleščine.
New York je pomenil zasuk v njegovem nazoru in poeziji. Kot piše Gabriela Babnik v Delu, zbirka Pesnik v New Yorku pomeni svojevrsten (pre)obrat v njegovem ustvarjanju. Ne samo da je to prva Lorcova knjiga, ki jo je navdihnilo mesto, in edina, ki se ne navezuje na Andaluzijo, v njej tudi prvič neposredno načenja vprašanje družbenih krivic. Rasna diskriminacija, ki jo je videl v New Yorku, ga je preganjala do smrti: »Domnevno nostalgično zaziranje ameriških črncev v preteklost je povezal z lastno izgubljeno nedolžnostjo, s časom, ko še ni trpel, ko ga smrt in spolna orientiranost še nista omejevali. Čeprav v pismih družini Lorca omenja lepa dekleta, ki naj bi jih srečeval, toda zbirka Pesnik v New Yorku vsebuje nekaj najbolj drznih in najlepših homoerotičnih pesmi, med njimi je gotovo Oda Waltu Whitmanu.«
Ko se je po turneji v Buenos Airesu, kjer je imel številna branja in literarne večere, uprizorili pa so tri njegove drame (Mariano Pinedo, Krvavo svatbo in Lepo čevljarko), marca vrnil v Španijo, je bila ta v notranjepolitičnih spopadih.
Leta 1931 je izšla njegova zbirka Cante Jondo. Za mnoge je to ena najlepših knjig njegove poezije, v njej se ponovno vrača k ljudski, andaluzijski poeziji, h globini duše svojega ljudstva. Ko je Fernando de los Rios, njegov mladostni prijatelj, postal minister za kulturo druge republike, je nagovoril Lorco, da ustanovi potujoče gledališče La Barraca in z njim potuje po Španiji. Decembra 1934 so uprizorili Yermo in naslednje leto je doživela stoto ponovitev, na njej je Lorca prvič prebral Žalostinko za Ignacijem Sanchezom Mejilasom. Zadnja drama, ki jo je napisal in jo javno prebral junija 1935, je Dom Bernarde Alba (najbrž ni naključje, da bo predstava v režiji Yulie Roschine premiero doživela na odru koprskega gledališča 1. oktobra.).
Na februarskih volitvah leta 1935 je sicer zmagala levica in Ljudska fronta je prevzela oblast, a ne za dolgo. Že 17. julija je Francisco Franco izvedel vojaški udar. García Lorca se je v rodno Granado preselil dan pred tem. Tri dni kasneje so vojaški oficirji prevzeli nadzor nad Granado. Ni bil neviden. Bil je slaven, ni skrival svoje istospolne usmerjenosti in bil je močna javna osebnost z levo usmerjenimi stališči in se je odkrito zavzemal za republiko. To je bilo leta 1936 v Španiji dovolj, da ga ubijejo.
Dalí je takrat odšel iz države in z Galo potoval po Evropi. Mnogi so mu kasneje očitali, da se ni javno odločneje postavil proti fašistični Francovi diktaturi; o tem, kako je sprejel prijateljevo smrt, obstajajo različne interpre
tacije. V enem od ekscentričnih izpadov naj bi ob tragični novici zaklical »Ole!«, drugič je dejal, »da si je zaradi izgube prijatelja izjokal oči«.
Bližina smrti, a tudi sila erosa
Okoliščine Lorcove smrti in nahajališče njegovih posmrtnih ostankov veljajo za eno največjih skrivnosti novejše španske zgodovine. Nekaj časa je veljalo, da so Lorco ubile lokalne desničarske skupine. Tudi pesnica Dragica Čarna v svojem blogu opisuje srečanje s starejšim gospodom, ki naj bi povedal, da je Lorco ubil človek, ki ga je poznala vsa vas v bližini Alfacarja; bil je član civilne garde. Njegov oče je videl, kako so Lorco in še dva moška pripeljali na kamionu; skril se je in videl, da so pod streli padli vsi trije. Do večera si nihče ni upal po truplo, kasneje naj bi ga izkopali in pokopali tam, kjer je njegov spomenik.
Leta 2015 so iz arhivov izbrskali dokumente iz leta 1965, ki razkrivajo, da so ga usmrtili po nalogu oblasti, in sicer zaradi njegovih levih prepričanj, njegovega »prostozidarstva«, zaradi njegove homoseksualnosti, liberalnosti in »nemoralnih praks«. Vedel, je, da ga iščejo in da mu preti smrt; dvakrat so bili na njegovem domu; pred tem (16. avgusta) so ubili moža njegove sestre, župana Granade, zgolj zaradi njegovih »preveč socialističnih nazorov«. Avgusta 1936, samo dober mesec po začetku državljanske vojne, so obkolili hišo, kjer se je skrival, vklenili so ga in odpeljali na Fuente Grande, ki je postalo množično grobišče. Ne vemo, o čem je razmišljal v zadnjih urah pred smrtjo, ne vemo, kaj je govoril, ne vemo, ali so ga mučili in kako, ne vemo, ali je res zahteval duhovnika, ki ga takrat »niso mogli najti«. V dokumentih piše zgolj, da je bil usmrčen z ostalimi in vržen v plitev grob v globeli.
Tako je odšel osemintridesetletni poet, ki je v vseh svojih pesmih občutil bližino smrti, a tudi silo erosa, življenjske sile, moči, ki jo je čutiti v njegovi poeziji.
V predavanju Duende zapiše: »Španija je edina dežela, kjer je smrt ljudska predstava. Povsod po svetu smrt pomeni konec. Pride in zavese se spustijo. V Španiji ne. V Španiji se dvignejo. Mrtvec v Španiji je bolj živ kot mrtvec kjerkoli drugje na svetu, njegovo obličje rani kakor brivčev nož.«
Besede, ki si jih je Lorca, kot se to pri pesnikih zgodi, nehote zapisal tudi zase.
Postal je prvi mučenik španske državljanske vojne, simbol upora proti antiintelektualizmu in netolerantnosti, značilnima za Francovo diktaturo. Lorca predstavlja vse tisto, kar je sovražila fašistična vlada, predstavlja tudi simbol vseh anonimnih žrtev te tragične vojne. In kljub raziskovanju in kopanju po njegovem intimnem življenju nam ne bo dano vedeti nič več in nič manj kot to, kar je razkril v svoji poeziji. Še vedno bo ostal skrivnost.
Kako že pravi v eni od svojih pesmi: »So duše, ki nosijo v sebi modre zvezde, ovenela jutra, med listi časa in čiste prostore, kjer slišiš staro šumenje domotožja in sanj.«
»Duende je neulovljiv, ima potencial pojavnosti le mimo forme, je kot črna luknja: gravitacijsko polje, ki ga zarišeš naokoli umetniške stvaritve. Da bi ga dosegel, mora ustvarjalec imeti disciplino; ko je ustvarjalni proces pripeljan do točke, da je ogrodje postavljeno, pa pride trenutek prostega pada, ko je tehniko potrebno izpustiti. To je prosti pad, za katerega nikoli ne veš, kako se bo končal – a duendeja ni mogoče priklicati brez tega, da se popolnoma prepustiš.«
Kosovel in Lorca
Kras je morda edina slovenska pokrajina, ki se lahko po magiji približa Andaluziji, je dejal Rok Zavrtanik po predstavi. Zato smo predstavo Črni zvoki Damirja Avdića in Ane Pandur želeli postaviti prav tu, poleg tega smo iskali stik z naravo, avtentičnost, prvinskost, pravi prevajalka knjige Andreja Udovč, to se nam je zdelo v tem času omejitev z vseh strani, ko vlada zeitgeist sterilnosti, ključno. »Tisto sobotno noč so povsod okrog nas divjale nevihte, ves čas smo spremljali satelitsko sliko, in res je čisti čudež, da so nas neurja, ki bi nam uničila dogodek, obšla. Ko smo po predstavi, pretreseni, pod vtisi prišli iz jame, nas je pozdravila luna, eden simbolov Lorcove poetike, naraščajoča, skoraj polna.«
Na festivalu Sanje je akademičarka Milena Mileva Blažić potegnila nekaj zanimivih vzporednic med Lorco, pesnikom Andaluzije, in Srečkom Kosovelom, pesnikom Krasa, pove Andreja Udovč. »Oba umetnika sta tudi pesnika svoje pokrajine, Kosovel predvsem v svojem zgodnjem intimističnem obdobju. Verjetno ga ni med nami, ki mu ne bi znano zazvenel verz V jesenski tihi čas / prileti brinjevka / na Kras ... In prav Kras, s svojo terra roso, zemljo, na kateri se lepota rojeva iz bolečine, je letos privabil tudi nas,« pravi. Kasneje se oba pesnika oddaljita od svoje rojstne pokrajine, raziskujeta in se odpirata navzven. Lorco se med »izgnanstvom« v Ameriki, iz katerega se rodi zbirka Pesnik v New Yorku, pretrese realnost črnskih getov, izvrženost črncev iz ameriške družbe, njihovo usodo vzporeja z usodo gitanos svoje Andaluzije. Kosovela pa močno zaznamuje evropskost, kritično reflektiranje Evrope in njene pozicije v svetu, razmišlja o družbenih krivicah. V Ekstazi smrti ga preganja mračna usoda Evrope, nujna je etična prenova človeka, ideal človečanstva, preobrazba sveta, oglasi se njegov vizionarski verz: »Milijoni umirajo, a Evropa laže.«
Lorca osvetljuje trenutek kreacije, absolutno svobodo, ki je vselej povezana s smrtjo in smrtnostjo, ki izraža to, kar je v človeku božanskega, transcendentnega, vertikalnega, še piše Ana Pandur v spremni besedi ob tem literarnem dokumentu, ki je »prvič dosegel Slovenijo tudi kot poziv k akciji, h kreaciji«, in po njenih besedah pomeni aktualno utripajoče opozorilo o problematiki današnjega trenutka.