V velikem loku ustavnega deficita

Koalicija ustavnega loka je ta trenutek v Sloveniji bržkone najvitalnejša ideja, tudi najbolj sveža in najbolj podpore vredna pobuda političnega mandata aktualnega parlamenta. Sklicuje se na ustavo in sklicuje se na vrednote, ki naj bi jih predstavljala slovenska država. Sovpada s pismom, ki so ga na evropsko javnost naslovili predsednice in predsedniki političnih skupin evropskega parlamenta. V obeh primerih bi na skupnem imenovalcu lahko videli prav naslov tega razmisleka: Evropske vrednote niso naprodaj.

Ko vzameš svojo mater za talca

V torek je Delo, z njim pa verjetno tudi vsi osrednji časopisi držav EU, objavilo pismo voditeljev štirih največjih političnih skupin v evropskem parlamentu. Te so predstavljali Manfred Weber (EPP), Iratxe García Pérez (S&D), Dacian Carlos (Renew Europe) ter Ska Keller in Philippe Lamberts (Zeleni). Sporočilo je bilo jasno: »Naše vrednote niso naprodaj.« Pokazali so na »popoln odpor«, s katerim so se spopadali v dogovarjanju glede proračuna in načrta za oživitev EU, kakšnega so voditelji dosegli letošnje poletje. Dogovorili, če skrčimo na bistveno, so se, da bodo uvedli pogojevalni mehanizem za spoštovanje vladavine prava z evropskim proračunom in reševalnim skladom Naslednja generacija EU. Njihovo stališče je bilo, da je oživitev gospodarstva nujno potrebna, reševati je treba delovna mesta, odpreti je treba pot prihodnosti. Že 16. septembra je evropski parlament izglasoval program komisije za okrevanje po krizi zaradi koronavirusa. To mora zdaj storiti še 27 vlad in njihovih nacionalnih parlamentov. To je točka, kjer se pravi problemi v resnici začnejo.

Podpisana četverica je opozorila na nekaj nesprejemljivega. »Tisti, ki želijo spodkopavati pravno državo«, si namreč ta načrt oživitve gospodarstva hočejo vzeti za talca. Povrhu tega je četverica postavila še eno trdo ugotovitev, da je »naš pravosodni sistem v krizi«. To je posledica dejstva, da že če ena od vlad evropskih držav utiša svoje sodnike, ustvari ozračje strahu in nadzira nacionalni pravosodni sistem, »se v negotovost postavlja celoten pravni red«.

Naslednja ugotovitev četverice je, da so se pod zelo velikim pritiskom znašli tudi državljanske svoboščine, svoboda medijev in pluralizem. Napravili so popis in diagnozo, ki jo zlahka lahko uprimerimo s stanjem demokracije na Madžarskem, Poljskem in po novem tudi v Sloveniji. Napadi na svobodo medijev, na civilno družbo, verbalno nasilje nad novinarji, prevzemi medijskih skupin, ki jih izvajajo nekatere vladajoče oligarhije, postajajo pravilo, so napisali. Peščica ljudi prevzema nadzor nad javnimi sredstvi, nad javnimi naročili, tu je korupcija, ki že kar postaja sprejemljiva.

Zato je četverica izpostavila prepričanje, da je vse probleme te vrste mogoče rešiti le tako, da se postavi pogoj: če neka država hoče iz evropskega proračuna pridobiti sredstva, mora spoštovati načelo pravne države. Toda čeprav je svet EU sprejel svoje stališče in se pogajanja lahko začnejo, v procesu še vedno ni »temeljnih varovalk«. Skrajšano povedano, komisija lahko strelja le iz puške brez nabojev, ker ne more razveljaviti sklepa o dodelitvi sredstev. Strelivo brez puške imajo v svojih shrambah namreč malopridne države, v katere »ustavna« EU meri s puško brez streliva.

Janša je bil kajpak spet žaljiv

Četverica je svoje ugotovitve pisala v splošni maniri, ne da bi izpostavila države, o katerih je razmišljala. Naštela ni nobenih imen, niti Viktorja Orbána niti

Janeza Janše, toda ob opisih je bilo precej jasno razbrati obrise Madžarske, Poljske in Slovenije ter njihovih »vladajočih oligarhij«. Za najpomembnejšo je bila postavljena namera, da EU svoje državljane zaščiti pred ravnanjem »nekaterih vlad«. Najučinkoviteje bi to šlo z vzpostavitvijo sistema neposrednega dodeljevanja sredstev v evropski komisiji, kajti noben državljan naj ne bi bil kaznovan zaradi korumpirane vlade države, v kateri živi. Tudi svet EU so pozvali, naj zavzame »konstruktiven odnos do vprašanja pravne države«.

Če povzamemo, smiselno so bile izpostavljene vrednote demokracije, ki jih v sopomenki lahko imenujemo tudi evropske vrednote. Orbanizacija Slovenije v pomembni meri teče prav po parametrih, ki so jih opisali voditelji evropskih poslanskih skupin: v smislu omejevanja državljanskih svoboščin, svobode medijev in pluralizma, ogrožanja in omejevanja javnega (medijskega) prostora prav v imenu pluralizma, oblikovanja in podrejanja medijskih skupin vladajočim oligarhijam.

Na podobnih izhodiščih je nastala pobuda za Koalicijo ustavnega loka, ki so jo predlagali in podpisali vidni slovenski intelektualci: Jože P. Damijan, Pavel Gantar, Boris A. Novak, Arjan Pregl, Barbara Rajgelj, Slavko Splichal, Niko Toš in Slavoj Žižek. Koncept, razlog, povod in program so v tem, »da je treba ukrepati zdaj in takoj, če želimo preprečiti zdrs Slovenije v iliberalno demokracijo in pot brez povratka«. To pa je najpomembnejše politično stališče tega trenutka, četudi ga nekateri, mnogi, morebiti tudi večina ta trenutek še ni uvidela.

V sredo so predsedniki LMŠ, SD, Levice in SAB potrdili začetek pogovorov na to temo, ki jim jo je predlagal Jože P. Damijan, verjetno oseba, ki bi lahko zasedla mesto mandatarja v morebitni konstruktivni nezaupnici. V madžarskih medijih v Sloveniji je bila pobuda sprejeta kot pljunek na karbidu. Tudi sam premier in slovenski Viktor, Janez Janša, je bil žaljiv: pobudo je označil za plod »skupinice« levih in skrajno levih strank in strančic, izraz ustavni lok pa za norčevanje tako iz slovenskega jezika kot ustavne ureditve republike Slovenije. Takega besednjaka si doslej še ni upal uporabljati proti Manfredu Webru, predsedniku EPP v evropskem parlamentu in trem njegovim kolegom, ki so v predstavljenem pismu pravzaprav predlagali natanko enako kot Koalicija ustavnega loka. Nasprotovanje je pod budnim očesom prepustil svojim poslancem v evropskem parlamentu. Toda na domačem terenu se je začelo nekaj, kar se za Janšo končno, a ne prvič, ne more iziti drugače kakor s sestopom iz vlade.

V tem je nekaj zmagovitega

Pomembno vprašanje začetka takega konca je, ali ima morebitna politična alternativa možnost v parlamentu sestaviti novo večino in predlagati mandatarja v konstruktivni nezaupnici. Toda to ni niti najpomembnejše vprašanje niti najpomembnejša tema. Samo dejstvo, da se je našla civilna pobuda, se uskladila s politično alternativo, da se je oboje poenotilo v nacionalni konsenz o pomenu ustavne in pravne države, je že v izhodišču zmaga politične kulture. Vztrajanje v enotnosti pri takih stališčih je enako pomembno kot enakorodno vztrajanje vodij poslanskih skupin evropskega parlamenta. Očitno je, da so se liberalno-demokratični politiki začeli zavedati, da proti polovici 21. stoletja prav lahko pride do kolapsa demokracij v iliberalne in da je srednjeevropska višegrajska os že umerjena za vrtilne momente take demokratične regresije.

V (politični in civilni) drži, ki v Sloveniji kaže privrženost vladavini prava, tudi brezpogojni privrženosti socialne države, javnega zdravstva in šolstva ter solidarnosti, je pravzaprav ne samo prava, temveč edina prihodnost tega državniškega nacionalnega sistema. To je program, ki je kriterij za vsakogar, in upati je, da bo postal tudi talilni lonec slovenskega levo-desnega obskurantizma. Obskurantizem je izraz, ki dobro pojasni Janševo politično metodo. Je kverulantna, mračnjaška, pred- oziroma protimoderna, je slabonamerna in izključujoča. Je vse, kar sodi v opis tega, kar so imenovali vodje evroposlanskih skupin: politična oligarhija, plen institucij za nekatere, ki so se tega povrh naučili v komunizmu, svojim političnim ciljem pa sledijo v imenu protikomunizma.

Zdi se, da bi bilo tej Koaliciji ustavnega loka v smislu pridružene civilne družbe nadvse na mestu priključiti tudi vseslovensko pobudo proti sovražnemu govoru, proti medijski politični diskvalifikaciji, skratka proti sadovom zastrupljenega medijskega drevesa v javnem prostoru, ki so ga v interesu Viktorja Orbána in Janeza Janše v Slovenijo vnesla madžarska politična glasila. Pravica do osebnega dostojanstva ljudi je program, ki ga Janša nikoli ni razumel, prav narobe, vzpodbujal je sovraštvo in diskvalifikacijo. Že to je vsebinski razlog, da zapusti oblast, formalni pa je ta, da velika večina njegovih dejanj dokazuje namero po rušenju ustavnih zapovedi in dobrin slovenske države. Seveda pa ostane neodgovorjeno vprašanje za jutrišnji dan: Kako bodo to vlado lahko zamenjali politiki, ki so jo pravzaprav soustvarjali?