Zadeva »sodno mučenje otrok« kaže, da je v našem pravosodju nekaj hudo narobe

Celo, da je nekaj hudo gnilega v našem pravosodju, bi lahko napisal tudi v naslov. A ne v smislu dolgoletnih politikantskih napadov nanj zaradi domnevnega politično pristranskega »krivosodja« (čeprav tudi glede tega nikakor ni vse v redu, zlasti v zadevi Novič – mnogo manj, kot se zatrjuje, pa v zadevi Patria), vzroki za to so mnogo globlji. Niso glavni problem politično pristranski sodniki (dolgo samo »levi«, zdaj včasih tudi že »desni«), ampak strokovno in moralno svoji funkciji nedorasli sodniki in tožilci (seveda ne vsi) ter cehovska solidarnost med njimi, ko pride do javne kritike. Da je glavni problem v tem in ne v njihovi politični orientiranosti (saj se strokovno in moralno šibki hitro uklonijo pritisku močnih s katerekoli strani), jasno kaže zadeva »mučenje otrok« (ali »sodno ukazani rubež treh otrok z mučenjem«), omenjena v naslovu tega članka.

Hujšega pravosodnega škandala vsaj zadnjih dvajset let ne pomnim. Zakaj politična desnica v svojih politikantskih napadih na »krivosodje« ne zagrabi tudi za to, je jasno – ker so tu umazani tudi njeni ljudje (o tem več, ko bo, upajmo, najprej hitro odpravljena vsaj že šest mesecev trajajoča ločenost otrok od matere). Delo doslej o tem sicer še ni pisalo – sam sem svojo kazensko ovadbo zoper sodnico, ki je tej že dve leti trajajoči zgodbi 17. marca letos dodala še nekaj skoraj nepojmljivega, konec julija objavil v Dnevniku in Pravni praksi, že od prej pa o tem obširno, tudi s prispevki strokovnjakov, pišeta zlasti revija Zarja-Jana in časnik Notranjsko-primorske novice, nekaj pomembnih prispevkov pa je objavila tudi TVS v večernem dnevniku.

Ovadba

Ker je celotna, že dve leti dolga zgodba zaradi komaj verjetnih odvetniških in sodniških manipulacij tako »devetkrat zavozlana«, da jo je nemogoče na kratko predstaviti (nekaj več lahko zainteresirani bralec že zdaj najde na spletu pri zgoraj omenjenih virih), sem konec julija, ko sem za to zvedel, poskusil to kalvarijo otrok in matere »presekati« ali skrajšati z javno ovadbo zoper najhujše dejanje sodnice. Iz nje citiram:

»... Sam pa sem trdno prepričan, da se je v tistem znanem nedavnem primeru 17. marca letos res zgodilo prav to: da je sodnica z ukazom sodnemu izvršitelju, ki je po večurnem upiranju treh otrok prisilnemu odvzemu iz materinega varstva sam hotel to nehumano 'izvršbo' prekiniti, naj to 'izvršbo' dokonča z uporabo sile, dejansko zaukazala mučenje otrok – oziroma nečloveško in ponižujoče ravnanje (tu: do otrok in tudi do matere), ki ga nasproti komurkoli prepoveduje 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zato s tem zapisom podajam tožilstvu javno ovadbo zaradi tega dejanja – ne da bi tu zahajal v podrobnosti, pod kateri člen kazenskega zakonika to spada. Če morda ne pod premalo jasno napisani 135.a člen KZ o mučenju (a jasen vsaj v prepovedi povzročanja tudi hudega psihičnega trpljenja), pa pod kakšnega milejšega (členi 190, 192, 257, 258, 266). Člen 266 se glasi takole: 'Uradna oseba, ki pri opravljanju službe z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic s kom grdo ravna, ga žali, ga lahko telesno poškoduje ali sploh ravna z njim tako, da prizadene njegovo človeško dostojanstvo, se kaznuje z zaporom do treh let.'

... Tu omenjeni škandalozni primer sodno zaukazanega nasilja nad otroki me je šokiral že sam po sebi – že takrat, ko sem si na podlagi medijskih poročil mislil, da mora biti v materinem odnosu do teh otrok gotovo 'zadaj' nekaj hudega, da je sodišče ukazalo njihov prisilni odvzem in izročitev v varstvo očetu (a da zaradi varstva zasebnosti javnost tega ne sme zvedeti) . ... Potem pa je revija Pravna praksa objavila članek prve materine odvetnice (Nevenke Šorli – nekoč celo članice sodnega sveta, iz katerega pa je leta 2003 protestno izstopila), ob katerem pa sem se zgrozil še bolj kot poprej. Iz njega je namreč očitno, da 'zadaj' sploh ni nikakršne materine neprimernosti za vzgojo otrok, ki materi niti očitana ni bila, pač pa izredno hude procesne in vsebinske kršitve v že 20 mesecev trajajočem postopku odločanja o stikih staršev z otroki – tako hude, da je odvetnica zaradi njih vložila že dve kazenski ovadbi zoper sodnico. Obe sem prebral in ju podpišem tudi sam. Bo po prvi ovadbi zdaj zavržena še druga? In bo potem namesto tožilstva morala mati sama zahtevati, da te izjemno hude kršitve končno vendarle pridejo pred sodišče? In kaj bo z otroki, ki so že štiri mesece ločeni od matere, če se na koncu (kdaj??) izkaže, da je bila njihova dodelitev očetu v tem primeru zanje res zelo škodljiva?«

Betonski zid

Mati je skušala nevzdržni položaj rešiti z zamenjavo odvetnika, a tudi vsi napori sedanjega odvetnika (v istih in še dodatnih smereh) so bili doslej brez vidnejšega uspeha: betonski zid pravniških formalizmov in cehovske solidarnosti med tu vpletenimi sodniki se zdi neprebojen. In to kljub temu, da je medtem prišlo na dan (in seveda tudi v sodne spise) še marsikaj šokantnega: da je sodnica materi ob tistem grozljivem »rubežu otrok« 17. marca po telefonu obljubljala, da bodo otroci potem takoj dodeljeni nazaj njej (!), a da ji je v resnici šele avgusta dovolila samo dvakratni (nadzorovan!) kratek stik z otroki, nato pa vse do danes spet nič (!), da je že 3. julija policija očeta ovadila za kaznivi dejanji nasilja v družini in zanemarjanja mladoletne osebe (!) – in še, da je nepristranskost sodnice v tej zadevi hudo omajana še z odkritjem, da je oče otrok prijateljsko povezan z nekim članom državnega sveta (desne politične orientacije), ta pa je sodničin brat (!!). A vse zaman: betonski zid cehovske solidarnosti ne popusti!

Odgovornost v to vpletenih sodnikov (na raznih pritožbenih instancah) je seveda različna, tudi pravna sredstva, o katerih odločajo, so različna, zato naj za sedaj tu poimensko navedem le prvega v tej »obrambni liniji« – predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika (on namreč odloča na prvi instanci o zahtevah odvetnikov za izločitev te sodnice). Ko mu je že v zadevi Novič sodnik Radonjić očital nedopustna ravnanja (žal s povsem neprimernimi besedami in brez dokazov), sem se javno postavil za Pogačnika in branil njegove takratne odločitve kot poštene in pravilne. Močno se bojim, da tokrat ne bo tako. A se še bolj bojim, da bo prav zaradi »nevarnosti«, da bi se naknadno tudi v »zadevi Radonjić« ob priznanju napak v zadevi »mučenje otrok« lahko odkrilo še kaj novega, tisti betonski zid še trdnejši. A enkrat