Poznati jezik več je danes splošno sprejeta vrednota

David Clodig živi v občini Srednje, od koder se vsakodnevno vozi v službo v Špeter. Po končanih delovnih obveznostih se posveča vodenju pevskih zborov in mentorstvu glasbenim skupinam. S kolesom se rad spušča po strmih ridah domačih dolin do furlanske ravnine, od tam pa v klanec grize asfalt do doma.

Dejansko ste prvi »domorodec« na ravnateljskem mestu šolskega zavoda, ki se danes imenuje Dvojezična večstopenjska šola Pavla Petričiča, od ustanovitve pa je zamenjal več imen. Nekoč smo ga poznali kot zasebno dvojezično osnovno šolo v Špetru, državni zakon 38 iz leta 2001 pa ga je (do)končno podržavil. Pred vami sta ravnateljsko funkcijo opravljali legendarna Tržačanka Živa Gruden, po njeni upokojitvi pa vršilka dolžnosti ravnateljice Sonja Klanjšček iz Gorice.

Prvi zametek tega, kar je danes naša Dvojezična večstopenjska šola Pavla Petričiča, je nastal leta 1984 z ustanovitvijo zasebnega dvojezičnega otroškega vrtca, dve leti zatem pa je na teh temeljih začela rasti še osnovna šola. Nižjo srednjo šolo [zadnje tri razrede slovenske devetletke] smo uvedli leta 2007. Duša projekta Pavel Petričič, po katerem se šola imenuje, je sredi osemdesetih vodil zavod za slovensko izobraževanje. Ni bil le njegov formalni predsednik, ampak tudi idejni vodja. Bil je šolnik, profesor likovne vzgoje na nižji srednji šoli, seveda italijanski, v Čedadu. Bil je torej zelo podkovan na didaktičnem področju, hkrati pa tudi velik samouk, ljubiteljsko se je ukvarjal z zgodovino, dobro je poznal problematike manjšin. Bil je večplastna osebnost, ki smo se ji oddolžili tako, da smo po njem leta 2017 poimenovali šolo.

Vprašanje odnosa med narečjem in knjižnim jezikom je v Beneški Sloveniji zelo razvejano. Dejansko so starejše generacije zrasle z domačo govorico, ki so ji pravili

»po našin«, za srednje pa velja, da jezika staršev niso pretirano gojile. Mlajše, ki imajo možnost izobraževanja v slovenskem jeziku, s tem znova odkrivajo korenine prednikov, predvsem seveda jezikovne in kulturne.

Moja generacija je ena od zadnjih, ki je še vsaj razumela narečje. Vsi smo živeli z narečno besedo in jo tudi večinoma obvladali. Z naslednjimi generacijami se je narečje ošibilo. K temu je seveda pripomogel tudi izrazit demografski padec v obliki izseljevanja. Gorske vasice so se izpraznile, k sreči pa nam je tedaj le uspelo obrniti trend. Če je res, da je danes govorcev slovenščine v naših krajih manj, velja tudi, da so ti v jeziku veliko bolj izobraženi. Ustanovitev dvojezične šole in njen razvoj sta omogočila, da je slovenska govorica pri nas tudi aktivno zaživela.

Pripadate generaciji, ki ni imela možnosti formalnega izobraževanja v slovenščini. Šolali ste se v italijanskem jeziku, pred samo ustanovitvijo dvojezične šole. Kje in kako ste nato nadgradili svoj knjižni jezik?

Še vedno sem prepričan, da ga ne obvladam najbolje. Je pa zanimivo, da sem svojevrsten primer, saj sem dejansko prvi Benečan, ki sem leta 2017 bil uspešen na natečaju za stalno zaposlitev učnega osebja Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo - Julijsko krajino v slovenščini. Te sem se naučil deloma kot samouk, veliko znanja pa sem usvojil na Poletnih šolah slovenskega jezika in Seminarjih slovenskega jezika, literature in kulture Centra za slovenščino kot drugega/tujega jezika Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pomoč iz matične domovine nam je tudi na splošno nujno potrebna in dobro je, da se Slovenija tega zaveda ter pri tem vztraja tudi takrat, ko z naše strani ni pretiranega zanimanja. Zgodi se namreč, da pride leto, ko iz naših krajev na naslove zgoraj navedenih institucij prispe zelo malo ali celo nobena vloga za jezikovni tečaj slovenščine. Lahko pa rečem, da bi brez znanja slovenščine ne mogel postati ravnatelj, saj je razpis to izrecno zahteval.

V Italiji selekcija ravnateljev poteka povsem drugače kot v Sloveniji. Ministrstvo razpiše določeno število mest in velikokrat se zgodi, da nekdo postane ravnatelj na šoli, ki je sploh ne pozna, saj ga na delovno mesto dodelijo po uradni dolžnosti. Opisani primer sicer ni vaš. Zanima pa me seveda, zakaj ste se odločili postati ravnatelj.

Mislim, da sem dobro podkovan z organizacijskega vidika, všeč mi je spletati stike z ljudmi. Ko je bil objavljen razpis za kadrovsko selekcijo ravnateljev, sem bil deležen tudi marsikatere spodbude v tej smeri. Naposled sem se odločil za prijavo, ker sem nato zamisel tudi sam usvojil. Zaželel sem si torej novega življenjskega izziva. Matematika mi seveda še vedno leži, vendar je bilo v mojih začetnih ciljih poučevanje le načrt kratkoročnega značaja.

Nam lahko na kratko opišete svoje naloge in odgovornosti?

Obveznosti, kot sta skrb za varnost na delovnem mestu ali varovanje zasebnosti, so pač obveznosti in ne morem se jim izogniti. Rekel pa bi, da mi je najbolj pri srcu povezanost naše dvojezične šole z okoljem. Šola je namreč nastala z željo in namenom ohraniti in razvijati bogato kulturno dediščino Beneške Slovenije. To je bila dolgoletna želja vseh članov in članic naših društev.

Danes je torej naša dolžnost, da nadaljujejo po tej poti. V svoj razvojni načrt (it. piano di miglioramento) smo kot šola zapisali, da želimo krepiti sodelovanje z društvi oziroma vanje vključevati učence in dijake. S tem namenom se ukvarjamo s projekti, ki predvidevajo sodelovanje ne le otrok, ampak tudi njihovih družin. Če je še ne, mora posameznik najprej spoznati našo stvarnost in se jo naučiti ceniti, potem v njej s svojimi močmi tudi sodelovati. Dosedanje uspehe pa želimo seveda še dodatno nadgraditi.

V Nadiških dolinah je osem občin s skupno površino okrog dvesto kvadratnih kilometrov. To je veliko območje, a je precej redko naseljeno. Po štetju iz leta 2015 tu živi nekaj manj kot 6500 prebivalcev. Kako je urejen prevoz šolarjev v Špeter?

Naši učenci in dijaki v glavnem prihajajo iz Nadiških dolin, Čedada in okolice. Trend gibanja prebivalstva je v naših krajih že vse povojno obdobje negativen, v hribovitih krajih je vedno manj družin in posledično tudi otrok. Obstajajo hvala bogu izjeme. Večina ljudi se torej seli v ravninska območja naše dežele, na srečo ostajajo v bližini, denimo v Špetru ali Čedadu. Zato še vedno ohranjajo vezi z domačim krajem in njegovo govorico. Nekateri se k nam vozijo od nekoliko dlje, recimo iz okolice Vidma. Povedati je treba, da je naša šola zanimiva tudi za tiste družine, ki z našo stvarnostjo nimajo neposredne povezave. Poznati jezik več je danes splošno sprejeta vrednota. Kar se tiče logistike, občine v Nadiških dolinah skrbijo za prevoz učencev in dijakov s šolabusi [šolskimi avtobusi].

V Sloveniji je dvojezično šolanje razširjeno v Prekmurju, kjer v začetnih razredih velja načelo ena oseba, en jezik, v nadaljevanju pa en učitelj obvlada in uporablja oba jezika. Kako je s tem na Pavlu Petričiču v Špetru? Model dvojezičnosti je pri nas ena oseba, en jezik, in to v celotnem šolanju. V vrtcu imamo eno slovensko in eno italijansko vzgojiteljico. V osnovni šoli imamo štiri učitelje na razred, enega za slovenščino, enega za italijanščino, dva pa za vse ostale predmete. Matematiko recimo prvi v dopoldanskem času poučuje v slovenskem jeziku, popoldne pa drugi v italijanščini ali obratno. Razen slovenščine in italijanščine se torej učenci vse predmete učijo v obeh jezikih. Zato je potrebno obravnavati isto snov in se pri tem zelo dobro koordinirati. V nižji srednji šoli pa je pouk nekoliko različen, saj si ne moremo privoščiti dveh učiteljev za vsak predmet. Tako poteka pouk enih predmetov v slovenščini, drugih pa v italijanščini.

Nadaljujejo vaši dijaki po mali maturi šolanje in nato tudi študij v slovenskem jeziku? Recimo, da se je vsa stvar začela dogajati postopoma. Ko smo leta 2007 uvedli nižjo srednjo šolo, je bilo treba učence (oziroma njihove starše) prepričati, naj po petem razredu nadaljujejo izobraževanje pri nas. Ta cilj smo v glavnem dosegli. Naslednji je, da poskrbimo za rast deleža tistih, ki se po mali maturi vpišejo na slovensko višjo srednjo šolo [srednjo šolo], recimo v Gorico. Iz leta v leto je sicer razlika, enkrat jih je več, drugič manj.

Uspe vašim malim maturantom z njihovim znanjem slovenščine brez težav shajati na šolah s slovenskim učnim jezikom?

Če ima v začetku kdo kake težave, vrzeli kmalu nadoknadi. Povedati je treba, da so tisti, ki izberejo nadaljevanje šolanja v slovenskem jeziku, ponavadi za to zelo nadarjeni. Zanimivo pa je tudi, da se je marsikdo po italijanski višji srednji šoli odločil za univerzitetni študij v Sloveniji, recimo v Ljubljani ali Kopru. Med temi so tudi taki, ki so danes naši učitelji.

Imate torej precej mlad šolski kader.

Na nižji srednji šoli da, v osnovni in vrtcu pa nekoliko manj, saj delujeta že precej dolgo. Na nižji srednji šoli je starost učiteljev največ 35 let, vsi so domačini in naši bivši učenci. Na to dejstvo smo ponosni. Je pa pri tem tudi težava, saj je treba mlade sile obdržati. Glede zaposlovanja smo odvisni od ministrstva, zato vsem ne moremo takoj ponuditi stalne zaposlitve. Delovnih mest s polno zaposlitvijo imamo samo pet, ostalo so sklopi po nekaj ur. Rešitev bi bila v tem, da bi tak kader svoj delovni čas lahko dopolnjeval na šoli z italijanskim učnim jezikom, kar pa za zdaj ni mogoče zaradi birokratskih predpisov. V nekaterih primerih nas zato učitelji zapustijo in se s polnim delovnim časom zaposlijo na italijanski šoli ...

Vaša sodelavka Vesna Jagodic je v izjavi za Sobotno prilogo konec avgusta dejala, da ima danes, v primerjavi s prejšnjimi desetletji, šola velik ugled. Po čem se to vidi?

Naša dvojezična šola je žal bila, je in verjetno tudi bo vedno komu trn v peti. Najslabša

nacionalistična politika nasprotovanje, ki ga gradi na protislovenski retoriki, še vedno rada izrablja v svoj namen. Danes je tega k sreči nekoliko manj, čeprav še vedno ostaja. Kljub temu lahko rečem, da so številke na naši strani, zanimanje in vpis sta velika. Naši dijaki dosegajo nadpovprečno dobre rezultate na državnih testiranjih INVALSI [slovenskem ekvivalentu NPZ]. Tudi po zaključku šolanja pri nas se drugod lahko ponašajo z dobrimi rezultati.

Nekatere težave niso značilne samo za nas, ampak so splošnega značaja. Njihov skupni imenovalec je beg možganov, zaradi katerega izgubljamo svoje najboljše sile. Seveda so te v svoji karieri zelo uspešne, za našo stvarnost pa so žal izgubljene. Če se vrnem k šoli, lahko rečem, da ima na splošno zelo dobro ponudbo s celo paleto izvenšolskih in dopolnilnih dejavnosti, predvsem kar se tiče sodelovanja z društvi. Pomembno nam je, da se naši učenci in dijaki v slovenščini izražajo tudi po pouku, saj je to edini način, s katerim lahko pariramo poplavi vsepovsod prisotne italijanščine.

Nadiške in Terske doline so od nekoč povezane s Posočjem. Kako se ta povezanost kaže v delovanju šole? Kakšno pa je sodelovanje z ostalimi slovenskimi regijami?

Naši učenci in dijaki se redno udeležujejo zelenih tednov [šole v naravi] v različnih domovih po Sloveniji v organizaciji centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Redno hodimo na ekskurzije v Ljubljano. Lani smo začeli izmenjavo z osnovno šolo iz Gorenje vasi v Poljanski dolini. Sodelovanje je za zdaj prekinil covid-19, a ga nameravamo znova vzpostaviti. Podobno smo prek projekta Erasmus plus navezali stike z osnovno šolo v Bistrici ob Sotli.

Kar se tiče Posočja, ki nam je zemljepisno najbliže, smo morali rešiti sicer banalno, a precej hromečo birokratsko težavo. Naši šolabusi niso imeli »vseh papirjev«, da bi nas lahko peljali čez mejo. Težavo smo odpravili pred letom dni, pa nas je tudi pri tem začasno ustavil covid-19. Zelo pomembni so nam predvsem stiki z Gorenjo vasjo in Bistrico ob Sotli, saj tam nihče ne obvlada italijanščine in so tako naši učenci dejansko prisiljeni, da se vsaj za nekaj časa popolnoma potopijo v slovenščino.

V Videmski pokrajini je (bilo) poleg Špetra še nekaj poskusov uvedbe večjezičnega pouka. Nam lahko malce spregovorite o tem? Poskus se je pred leti zgodil v Bardu v Terskih dolinah, žal se je zaključil brez otipljivih rezultatov. Prišlo je do tega, da se je politika vmešala v didaktiko. Nekateri so želeli, da bi se tamkajšnja nastajajoča dvojezična šola povezala z nami, drugi so iskali povezave s Čento v ravnini, kjer deluje italijanska. Pogoji so bili zelo dobri, a se je proces žal za zdaj ustavil. Rezija je, kakor vemo, problem zase. V Kanalski dolini se je začel projekt trojezičnega pouka, ki pa je zelo zahteven predvsem z didaktičnega vidika. Sistem bo treba preizkusiti, se na njem sproti učiti in ga ustrezno nadgrajevati. Tak model je zelo poseben in tudi zelo redek.

V Beneški Sloveniji, pa tudi med Slovenci v Italiji nasploh, ste znani kot neutrudni kulturni in družbeni delavec. Bili ste tudi v nekaj sestavah paritetnega odbora za izvajanje zakona 38 iz leta 2001. So ravnateljske naloge tako zahtevne, da ste se odločili morda kako breme odložiti?

Moj prvi cilj je seveda dobro ravnateljevati. V paritetnem odboru že dolgo nisem več. Tam sem preživel zelo zanimivo obdobje, ko smo komaj začeli izvajati zakon za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji. Sklenil pa sem, da bom za dušo še naprej ohranil nekaj kulturnega udejstvovanja. Dalje vodim šolski pevski zbor, mentoriram glasbeno zasedbo BK Evolution in pevski oktet v Bardu. Ni vse v službi. Kot ravnatelj želim nadaljevati delo Žive Gruden, kar je zelo velik izziv. Postavila je odlične temelje, na katerih šola danes trdno stoji. Predvsem pa je ustvarila naklonjeno in produktivno ozračje.

Jo še kdaj pokličete?

Seveda, ne le nje, ampak tudi svojo predhodnico iz Gorice. Obe mi vedno priskočita na pomoč s kakim pametnim nasvetom.