Predrzni, neotesani in nedotakljivi

Delo, 29. septembra

Prof. Mihelčič se je 29. septembra v Gostujočem peresu spotaknil med vsemi udeleženci v prometu ravno nad kolesarji. Kot kaže, smo to privlačna skupina – vsem na očeh in, kot pravi, slabo vzgojeni.

Vožnja s kolesom v Ljubljani zahteva precej poguma in premisleka. V nasprotju z uradnimi objavami in baje visokimi uvrstitvami v Evropi kot kolesarjem prijazno mesto je Ljubljana še zelo primitivna, kar se tiče pogojev vožnje s kolesom. To lahko vsak poskusi, če se hoče pripeljati iz Guncelj do Rudnika ali morda še kam dlje. Če to ne bo dovolj, naj poskusi po sneženju ali ko bo poledica. Prometna ureditev čedalje bolj sili kolesarje med pešce na skupne pločnike, kar je za kolesarje zelo slaba varianta. Poleg tega, da je čez pogreznjene uvoze zelo neudobno peljati, sili kolesarje v prepire s pešci, ki včasih pozabijo, da je zraven tudi kolesarski pas.

Kolesarji nismo niti predrzni niti vulgarni. Vsaj ne kaj bolj (v odstotkih) kot pešci, motoristi, avtomobilisti ali ekonomisti. Običajno poskušamo priti do cilja (služba, trgovina, zdravnik ali knjižnica ...) čim hitreje in s čim manj napora. Kar pa v Ljubljani večinoma ne gre. Kolesarskih stez nam ne delajo zato, da bi mi lažje kolesarili in kam prišli, ampak zato, da bi avtomobilisti lažje vozili. Govorim za običajne kolesarje, ne za tekmovalce. Ti imajo druge cilje in metode. Kolesarjenje na podeželju pa je tako ali tako v veliki meri izginilo. Avto je pri nas še vedno statusni simbol pa še poceni je (bencin tudi). Kolesarji smo zgube, ki nimajo za bencin in morajo migati, da kam pridejo.

Jaz kolesarim tako rekoč že vse življenje in sem imel morda vsega skupaj dva problema z drugimi na cesti, pa še to nič resnega. Tudi če mi kdo pripelje naproti po napačni strani, se vedno najde dovolj prostora za oba. Poskušam biti vedno dobre volje in paziti na sebe. Kolesar vedno nosi sam posledice svojega ravnanja v prometu in v veliko olajša