Če ne bomo skočili na vlak, bo zdravstvo zajela ledena doba

Delo, 3. oktobra

Da, nič manj kot to: Slovenija nujno potrebuje popolnoma nov univerzitetni klinični center. Prav na vseh področjih medicine imamo odlične strokovnjake, vendar hudo omejene možnosti za vrhunsko medicino. Z velikim denarjem, ki ga bomo v naslednjih letih namenili investicijam v zdravstvu, imamo enkratno priložnost, da z ambiciozno investicijo v nov sodoben vrhunski medicinski center naslednjim generacijam ponudimo popolnoma novo perspektivo zdravstva.

Ne gre le za prostorsko stisko, kot jo predstavljajo sogovorniki v intervjuju, ne gre le za nakup nekaj sodobnih aparatov, ne gre le za neskončno čakanje na prosto posteljo, kakor ga je hči 80-letne bolnice opisala v ponedeljkovem Delu. Gre tudi za to, da mnogih vrhunskih medicinskih dejavnosti za potrebe države z dobrima dvema milijonoma prebivalcev ni smotrno razvijati. Vrhunska medicina zahteva določen minimalen obseg dela, da bi se povrnili vložki v sodobno opremo in v specializirano šolanje zdravstvenih delavcev vseh profilov. Bralci se še spomnijo problema otroške srčne kirurgije: dokler so se v Ljubljani zdravili otroci iz vse Jugoslavije, so programi odlično tekli, po zapiranju v meje Slovenije pa so se pri manj kot sto operacijah na leto pojavile hude težave. Podobne, medijsko manj odmevne omejitve imamo tudi na mnogih drugih področjih medicine. Ker postaja sodobna medicina vse manj šablonska in bolj prilagojena posamičnemu bolniku, bomo v bodoče vse več bolnikov za vrhunsko zdravljenje pošiljali v tujino.

Z ambiciozno investicijo v popolnoma nov medicinski center lahko Slovenijo postavimo med države, ki širšemu območju ponujajo sodobno medicino. Pri tem nimam v mislih le območja bivše Jugoslavije, pač pa širše območje srednje in vzhodne Evrope. V takšnem centru ob strokovnem delu poteka tudi raziskovanje ter izobraževanje s podiplomskim doktorskim programom za domače in tuje zdravnike in za druge zdravstvene delavce.

Res je, mnoge ljubljanske in mariborske klinike in številne slovenske bolnišnice potrebujejo obnovo in nove prostore, vendar takšno prizidkarstvo ne bo rešilo temeljnih problemov našega zdravstva in nam ne bo odprlo poti do sodobne medicine. Mileni Zupanič in njenim sogovornikom, profesorjem Zlatku Frasu, Alešu Blincu in Samu Zveru, čestitam za odličen intervju. Vredno ga je dvakrat prebrati. Ministru in njegovim svetovalcem priporočam, da ga preberejo trikrat. Morda bodo zmogli preseči svoj drobnjakarski pogled, morda – stavka si ne upam nadaljevati. Saj veste, upanje umre zadnje. čas razveseli svoje državljane, predvsem s športnimi uspehi (Primož Roglič, Tadej Pogačar, Luka Dončić, Goran Dragić in Janja Garnbret so samo nekateri najbolj aktualni), in jih odvrne od skrbi in misli na negotovo prihodnost. Ob tem navdušuje obnašanje Primoža Rogliča, ki je v trenutku največjega poraza iskreno stisnil roko Tadeju Pogačarju. Kaj podobnega v slovenski politiki ni mogoče.

Upajmo, da bo ta kokoš premogla zvaliti novo generacijo politikov, ki bodo sposobni narediti delujočo državo, ki bo sposobna delovati za blaginjo državljanov.

Zoran Markovič,

Vipolže in Koroške in drugod. Povezoval jih je samo jezik, politično, gospodarsko so bili nepovezani.

Z izgradnjo železniške proge Dunaj–Trst je bila vzpostavljena povezava med Primorsko, Kranjsko in Štajersko, kar je omogočilo velikanski gospodarski in splošni razvoj.

Po končani prvi svetovni vojni so za interese Slovencev skrbeli politiki iz Ljubljane – slabo. Dobrih povezav niso imeli ne s Koroško in ne s Trstom. Peklila jih je tudi zavest, da ne bodo več hodili na Dunaj, ampak na Balkan, kjer je še vera drugačna. Na žalost so bili pomanjkljivo obveščeni o dogajanjih v drugih delih monarhije s slovenskim prebivalstvom. Med seboj so se prepirali in niso videli, da so Srbi prevzeli oblast in da uveljavljajo predvsem – svoje interese.

Italija si je med vojno z Britanci za prestop k zaveznikom zagotovila, da bo po končani vojni dobila ozemeljska območja Tirolske, Primorske in Goriške, kar se je tudi zgodilo. Potem se je zgodila še odločitev o plebiscitu na Koroškem. Prav tu pa so odpovedali pamet, znanje in sodelovanje. Da, sodelovanje, predvsem z zmagovalci vojne – Srbi.

Brez večjih mednarodnih protestov so gledali, ko so Italijani zasedli slovenske kraje in tudi na odločitev o plebiscitu v dveh conah na Koroškem. Pozabili so (ponovno leta 1945) na preprosto dejstvo, da je plebiscit politična odločitev prebivalstva namesto tega, da bi bila odločilna narodnostna pripadnost. Popis prebivalstva leta 1910 je pokazal, za kakšno narodno pripadnost so se takrat opredelili prebivalci.

Nikjer nisem zasledil, da bi se tedanji slovenski in srbski politiki zavedali, da je plebiscit napačen izhod za odločitev državnih mej. Meritorna bi morala biti samo narodna pripadnost! Materni jezik! To se je spet ponovilo leta 1945, ko politiki v DFJ niso poskusili izpodbiti plebiscita kot politični konstrukt namesto ugotavljanja narodne pripadnosti. To se še kar nadaljuje s sedanjimi politiki, ki se obnašajo do Slovencev v Avstriji in Italiji tako, da jim bolj škodijo kot pomagajo; celo z avstrijsko državno pogodbo (ADP), ki je še vedno brez nostrifikacije.

Kakšne Slovence imamo v DZ in v vladi?