Kaj pa lahko praznujemo na obletnico plebiscita?

Delo, 3. oktobra

Članki v Delu – bodisi novinarke Saše Vidmajer ali v pismih bralcev – prikazujejo koroški plebiscit pred 100 leti še vedno kot narodni konflikt.

Tako gledanje je enostransko in obremenjuje odnose med ljudmi, ki na tem območju živijo. Potrebno je, da bralci izvedo tudi drugo gledanje na te dogodke, zato se oglašam.

Prepočasi se budi prepričanje, da koroški plebiscit ni bil preštevanje med Slovenci in Nemci, temveč med revnimi prebivalci, ki so pričakovali boljše življenje v republiki kot pa v monarhiji, posebno še, ker ta ni bila slovenska, temveč srbska in pravoslavna. Koroški plebiscit je zmaga socialne demokracije. To pa ne pomeni, da nacionalna in verska vprašanja niso imela nobene vloge. Končni rezultat vseh dogodkov je odvisen od razmerja med temi strujami. Vedno pa je najvažnejše socialno vprašanje, posebno še, ker se je plebiscit odvijal v senci oktobrske revolucije.

Ob koncu 1. svetovne vojne, ki je pomenila zaton monarhij, so imele velik vpliv na dogodke ideje ameriškega predsednika Wilsona, ki je predlagal, da se nakopičeni problemi rešujejo s samoodločbo narodov in ne z orožjem. Orožje je utihnilo, toda ne povsod, in tudi samoodločba narodov je postala bolj izjema kot pravilo. Ena od takih izjem je bil koroški plebiscit. Povsem logično je bilo, da je večina, ki so jo sestavljali kmetje in delavci, pričakovala več pravic in boljše življenje v republiki in zato ni glasovala po nacionalni pripadnosti.

Večina Slovenije je postala del Kraljevine Jugoslavije, velik del, vse do Vrhnike, so zasedli Italijani, zato je ostalo gledanje, da se je na Koroškem zgodilo nekaj podobnega. Poudarek je vedno na zmanjšanju števila pripadnikov slovenske narodnosti. To je seveda zaskrbljujoče. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da manjšina koroških Slovencev ni v enakem odnosu do večine, kot sta italijanska in madžarska manjšina, ki sta most med narodi, saj je tako na italijanski kot na madžarski strani priznana tudi slovenska manjšina. Takšne vloge koroška manjšina nima, ker v Sloveniji ni nemške manjšine. Zato ni most med narodi, temveč izterjevalec pravic po členu 7 ADP.

Zato ni čudno, da so ostala odprta vprašanja. Namesto da bi Avstrija in Slovenija tekmovali, katera država bo dala slovenski ali nemški manjšini več pravic, poslušamo medsebojne očitke. Problem ni rešen pošteno, na kar je že opozoril ljubljanski nadškof Šuštar, ki je razen tega tudi med najbolj zaslužnimi za samostojno Slovenijo. Na vprašanje, ali je treba priznati nemško manjšino, je odgovoril: »Odgovor na to vprašanje je zapisan v evangeliju – kar hočemo zase, moramo drugim dati.« Te resnice ni mogoče zaslediti ne v člankih, še manj pa v dejanjih. Celo v ustavi je deklariran popolni genocid nemške avtohtone manjšine, kot da je nikoli ni bilo. Namesto očitkov in novih terjatev bi bil čas, da v času plebiscita pometemo pred svojim pragom in izpolnimo željo Avstrije, ki jo je ob srečanju v Ljubljani izrazil predsednik avstrijske vlade.

Franci Gerbec, Kremenica