Možnosti s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Zaradi velikega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo

institucij v Sloveniji, pridobljen od države; zneske financiranja s strani države (iz javnih sredstev) cerkvenih skupnosti oziroma institucij za plače in prispevke njihovih uslužbencev in duhovnikov za njihove domove (župnišča), šole izven splošnega šolskega programa; seznam podjetij in pridobitvenih firm v cerkveni lasti in način obdavčitve. Zajame naj tudi pomemben vir prihodkov, kot so nabirke in plačila storitev – krsti, poroke, pogrebi, svete maše in drugo; prispevke iz državnega proračuna za obnovo in izgradnjo objektov v cerkveni lasti, vključno s cerkvami in šolskimi poslopji.

celo pajki. 2. Zračna neprepustnost stavb je želena, celo zahtevana lastnost. 3. Pojav plesni v stavbah je predvsem posledica pomanjkljivega prezračevanja. 4. Ne glede na izvor in debelino izolacijskega materiala (naravni, mineralni ali sintetični) je paroprepustnost zunanjih sten minimalna, zato je treba vlago iz stavbe odvajati s prezračevanjem. 5. Po nestrokovni energetski sanaciji se v stavbah praviloma pojavlja plesen, kar je posledica neustreznih ukrepov. Eko sklad spodbuja nepravilne ukrepe, tesnjenje stavb brez mehanskega prezračevanja, čeprav aktualni standard DIN 1946-6, ki je v Sloveniji obvezen, določa vgradnjo prezračevalnih sistemov. Nič čudnega torej, da je Slovenija uvrščena med evropske države z najslabšo kakovostjo notranjega zraka.

Če povzamem, integralna stroka, arhitekti in inženirji, morajo skupaj določati energetske sanacije stavb za doseganje ciljev sNES. Stiropor (ekspandirani polistiren) pa je popolnoma primeren izolacijski material za večino stavb, tudi z vidika trajnostnosti.

neodvisni energetski strokovnjak, Portorož opozori na rak rano državotvorne in družboslovne misli v kar nekaj zadnjih stoletjih na območju slovenskih dežel. Današnje s(t)anje je učinek in neizogibna posledica ignorance in napak, kar krona še popolna pojmovna in besedna zmešnjava.

Kadar gre za državo (de civitate), ni vseeno, kaj komu pomeni beseda »narod« – ali ljudstvo ali državljani. Kdaj je govor o etniji, kdaj o naciji, kdaj o deželi (ki jo zna upodobiti kakšen sijajni impresionist) ali o državi – kar je dejanski pomen (slovenske!) besede dežela (d’r’žela – kar »drži« skupaj, vir Veliki etimološki leksikon, Petar Skok). V okoliščinah postfevdalne industrijske revolucije in imperialistične ekspanzije »velikih« so se državljani slovenskih dežel zatekali v območje etničnega in lastno državo (deželo) vse bolj prezirali. Le še Prešeren, zadnji (neuspešni) pravdač za slovenski (ne tuji) pravopis, je upesnil svojo deželo (državo!) Krajnsko. Potem je vse utonilo v folklori – Koroška, Štajerska, Primorska ... O »slovenski« zablodi so pisali celo v tujini (npr. Poljaki, vir Swiat Sławianski, 1907, str. 13) in opozarjali sicer politično in državniško najbolj razvite Slovence, naj se končno spametujejo in ne tiščijo v neko »narodno« (etnično?) kvazi državo, marveč naj se (končno) zavzamejo za svoje dežele (torej države) in začno prevzemati kolikor največ mogoče v njih tudi oblast. (Najprej v povsem slovenski Krajnski.) Da je to popolnoma tuje še današnjim »Slovencem«, pričajo tudi besede, ki so v rabi: dobili smo svojo državo, ustanovili smo državo itn.

Tragična bebavost te vrste blebetanj ni le za vse večne čase zapisana v s trupli posejani domovini, marveč je tudi popolna neresnica – Slovenci, naši predniki, so skupaj z različnimi drugimi etnijami vso znano (dokumentirano) zgodovino živeli v svojih (!) državah (deželah). V njih so rasli, jih bogatili in branili. Kakšne so bile »družbene ureditve« v različnih dobah, je drugotno. Kdo je »vladal« – tudi! Še danes Združenemu kraljestvu vlada nemška rodovina. Španiji vladajo francoski Burboni. Švedska kraljeva rodovina je francoska. Rusom, Bolgarom, Grkom, Romunom, Madžarom, Brazilcem, Mehičanom – da ne naštevamo naprej – so vladali carji in kralji tujega rodu. Slovenskim deželam pa so (po danes veljavnem kriteriju za pridobitev državljanstva) vedno vladali domači vladarji – tudi Habsburžani so bili rojeni in so bivali v naših deželah stoletja, ne le nekaj let, kolikor terjajo veljavni predpisi.

Habsburška dinastija je vladala v mnogih državah Evrope in Svetega rimskega cesarstva. Tisto, kar se v praksi poimenuje Avstrija (in je posledica navedena na začetku tega pisanja), je bila dediščina fevdalizma, ki so jo sestavljale Kraljevina Ogrska (Madžarska) in sedemnajst avtonomnih držav, v ustavi (1867) poimenovanih »Vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju«! (Kdo bi namreč vsakokrat znova našteval vso to dolgo kačo imen ...). Šele splošna stiska in pomanjkanje v zadnjem letu svetovne vojne, je povzročilo, da so (tudi) v dokumentih začeli uporabljati le poimenovanje Avstrija.

Trenutno obeleževanje koroškega slovenskega masakra je prav tako, kot masaker Primorske in po »osamosvojitvi« dokončan skupaj z masakrom s Trianonom vrnjene Štajerske mejne krajine, posledica ravnanj slovenske politike. Ni bilo niti minimuma zdrave pameti, nobenega upoštevanja dejanskega internacionalnega pravnega stanja, popolnoma so ignorirali opozorila (npr. omenjena s Poljske). Slavljeni »voditelji« so, namesto da bi se pojavili v St. Germaine kot subjekt, državno-pravno povsem enak(o vreden) »severni sosedi«, pognali državljane slovenskih dežel – ki so že razglasile svojo zvezo (»Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!«, vir članek notranjega ministra te vlade v zborniku ob desetletju, Ljubljana, 1929), ki je bila po državni pravni legitimaciji enaka drugi »polovici« (danes Avstrija imenovani) kot brezpravno maso, del »troedinega plemena« (Plemena! Bog udari zločince!) – v balkansko brezpravje, diktaturo in morijo. Tisočletno državnost in slovenske dežele so vrgli na deponijo ...

Ker niti osamosvojitve 26. junija 1991, ki tudi v dokumentih o tem pripoveduje, nočemo uresničiti/dokončati – torej vrniti slovenske dežele, ki so se kot »Zemlje države SHS 1. decembra 1918 ujedinile sa Srbijom«, v stanje 31. oktobra 1918 – Slovencem očitno ni rešitve. Niti stotisoče pomorjenih ne pomaga. Namesto da bi končno opazili svojo državo, si – kakor pač piha veter ali je vreme – vedno znova izmišljamo, delamo, dobivamo ... (čaramo) neko novo.

Ker je vtis, da bomo dokončno pometali stran vso našo zgodovino, temelj nacije, ostaja le še možnost, da svoj »dosežek« v celoti predstavimo (morebiti unovčimo) kot svetovno dediščino političnega in družbenega kretenizma.

poslanec prvega sklica, Ljubljana

Prispevek zasebnega zobozdravnika g. Krištofa Zevnika z naslovom Preplačani materiali v slovenskem zdravstvu obravnava problematiko predragih materialov v slovenskem zdravstvu v primerjavi s tujino.

Pozdravljamo vsa prizadevanja za preprečevanje korupcije in negospodarne porabe javnih sredstev v zdravstvu, tudi g. Zevnika in njegov projekt Medikont. V prispevku pa je g. Zevnik neutemeljeno in neobjektivno prikazal delovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Odločno zavračamo kakršno koli misel, da ZZZS oziroma njegova skupščina omogoča negospodarno porabo javnih sredstev za zdravstvo.

Glede odmevnega preplačila žilnih opornic v nekaterih bolnišnicah zato jasno poudarjamo, da so za gospodarno in zakonito nabavo žilnih opornic in drugega materiala v zdravstvu neposredno odgovorna vodstva zdravstvenih ustanov kot neposredni kupci in ne ZZZS. Zdravstvene ustanove bi morale pogosteje preverjati cene materialov v tujini ter pogosteje izvajati nakupe tudi neposredno na enotnem evropskem trgu. Bolnišnice, ki žilne opornice in drug zdravstveni material preplačujejo, poslabšujejo svoje finančno poslovanje, saj ZZZS v cenah zdravstvenih storitev takšnih preplačil ne priznava.

V Sloveniji izdatke za zdravstvo relativno dobro obvladujemo, saj namenjamo za zdravstvo na letni ravni 413 evrov (17 odstotkov) manj denarja na 1 prebivalca kot v ostalih evropskih državah (EU 28), kar nas uvršča na raven Češke in Portugalske. Poslovanje ZZZS vsako leto med drugimi zelo podrobno revidira Računsko sodišče RS, ki ni ugotovilo nepravilnosti, kot nam jih poskuša prikazati prispevek.

Z ustanovitvijo ZZZS smo na podlagi nove zdravstvene zakonodaje pred skoraj 30 leti ponovno uveljavili model obveznega zdravstvenega zavarovanja po vzoru nemških in avstrijskih bolniških blagajn. To pomeni, da ZZZS upravljajo zavarovanci kot uporabniki storitev in delodajalci kot plačniki prispevkov. Oboji so namreč zainteresirani, da so zavarovanci upravičeni do optimalne košarice pravic po razumni ceni.

Skupščina ZZZS je najvišji organ upravljanja ZZZS, ki ga danes sestavljajo izvoljeni predstavniki zavarovancev (25 članov) in delodajalcev (20 članov) kot interesnih skupin plačnikov prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Na tej podlagi so bili skladno z zakonodajo v aktualno skupščino ZZZS izvoljeni predstavniki naslednjih interesnih organizacij: 8 različnih sindikalnih organizacij, 2 upokojenski organizaciji, invalidske organizacije, Kmetijsko gospodarska zbornica Slovenije, 5 zbornic ali združenj delodajalcev ter Vlada RS. V Skupščini ZZZS imajo torej odločilno besedo uporabniki storitev ter plačniki prispevkov in nikakor dobavitelji iz zdravstva. Vendar pa ima za razliko od nemške ali avstrijske ureditve v slovenskem zdravstvu večjo vlogo država z različnimi instituti soglasja na odločitve ZZZS, predvsem pa s končnimi odločitvami – zlasti glede najvišje dovoljene porabe javnih sredstev ZZZS, glede obsega in vrednosti programa zdravstvenih storitev ter mreže javne zdravstvene službe.

ZZZS si zato prizadeva, da bi postal v okviru nove zakonodaje bolj aktiven kupec zdravstvenih storitev. Izračun realnih cen zdravstvenih storitev bi moral postati izključno pristojnost strokovnjakov s področja zdravstvene ekonomike ter rezultat pogajanj med kupcem in ponudniki, ne pa tako kot danes, ko je izračun cen praviloma predmet arbitrarne odločitve v okviru t. i. Splošnega dogovora. V tem kontekstu velja omeniti tudi odsotnost zakonske obveze izvajalcev, da bi ZZZS posredovale podatke o stroških oziroma t. i. lastnih (proizvodnih) cenah, na primer akutnih

Pbolnišničnih obravnav. To bi namreč ZZZS-ju omogočilo, da bi realneje ovrednotil opravljeno delo v zdravstvenih ustanovah.

Izvajalce je torej potrebno po naši oceni z zakonom zavezati, da ZZZS redno in na predpisan način posredujejo vse podatke o stroških posameznih zdravstvenih storitev, ki služijo kot podlaga za izračun kalkulacije cen in razvoj obračunskih modelov. S takšnim pristopom bomo bolje zadostili pričakovanjem po ekonomsko upravičenih, kakovostnih in dostopnih zdravstvenih storitvah.

ZZZS – Sektor za informiranje in odnose z javnostmi

Ozadje in razloge za gotamovsko podobo današnje Amerike, ki jo kot karikaturo egocentrične omejenosti družbe predstavlja Trump, je lepo orisal profesor Rudi Rizman v prispevku z naslovom Nevarni virus, avtoritarni predsednik in umirajoča demokracija.

Kljub strašljivim dimenzijam trenutne resničnosti sem ga z zanimanjem prebral, k razmišljanju pa me je spodbudila avtorjeva misel o neciviliziranosti primerjave med človeštvom in črednostjo. Rizman jo je izpostavil v kontekstu fenomena čredne imunosti, jaz pa v primerjavi vidim neposredno povezavo. Ovčice namreč še nikoli niso tako nekritično verjele lažem in manipulacijam, še nikoli tako poslušno sledile »vplivnežem«, ki še nikoli niso bili tako banalno površinski.

V »informacijski dobi« smo uspeli optimizirati tudi orodja za množično manipulacijo in jih skrojiti natančno po meri bazičnih človekovih potreb po samopotrjevanju. Čredni nagon lahko danes aktiviramo kar s čivki izza domačega računalnika, obdobje internetne povezanosti, pametnih telefonov in družbenih omrežij pa le še izraziteje izpostavlja dejstvo, da ljudje veliko lažje sledimo, kot mislimo s svojo glavo. Kljub temu priznam, da me vedno znova preseneča lahkotnost, s katero ljudje sprejemamo signale, ki so ustvarjeni za to, da jim sledimo in postajamo vrhunski potrošniki, podporniki najbolj neverjetnih teorij zarote in bolestno omejenih politikov.

So torej naši možgani tako zelo drugačni kot pri drugih živalskih vrstah? Kot veterinarja me to vprašanje bega vseskozi, posebej v kontekstu našega odnosa do živali. MacLeanova teorija o tridelnih možganih pripisuje ključno razliko za človeško nadvlado območju možganske skorje, ki je (pretežno) odgovorna za razumske manipulacije in nam hkrati ponuja višjo stopnjo zavesti o lastnem obstoju. Neokorteks nam je seveda prinesel še veliko več od tega, da smo se sposobni – kot tudi številne živali – prepoznati v ogledalu, čeprav nam v spregi z limbičnim neravnovesjem očitno odseva napihnjeno sliko nas samih. V tem se od živali brez dvoma razlikujemo.

Morda me je v prispevku zbodla prav primerjava človeka z živalmi, predvsem v smislu naše domnevne superiornosti. Kot socialne živali se namreč ljudje zelo očitno obnašamo čredno, posledice tega fenomena pa so bile vedno strahotne. Za človeka, druge živali in vse, s čimer si delimo ta svet.

VRanče pri Framu

V Delovi prilogi Posel in denar smo 12. oktobra v prispevku z naslovom Države brez zaupanja bodo zaostale lahko prebrali anekdoto Ichaka Adizesa, guruja upravljanja in vodenja sprememb, v kateri (med drugim) pravi, da namesto načrtovane partije tenisa, ki jo je preprečil dež, lahko delamo kaj drugega, na primer počistimo hišo.