Prva oseba množine

Vrtinec, v katerem smo se znašli, je zgodovinski. Od tega, kako bomo upravljali zdravstveno krizo, je odvisno, koliko ljudi bo umrlo. Od tega, kako se bosta tako država kot družba zoperstavili virusu, je odvisno, kako globoke brazgotine bo epidemija pustila na kolektivni in osebni ravni. Medicinski odgovor je znan. Do trenutka, ko bo na voljo cepivo, je vzdrževanje fizične distance, umivanje rok, nošenje maske ter skrb za dvig imunske odpornosti tisto, za kar naj bi si prizadeval vsak. Zveni preprosto. A v resnici ni.

V medicinskih knjigah ni receptov, kakšen naj bo politični in družbeni odgovor na epidemijo. Kajti enostavna medicinska ideja o vzdrževanju fizične distance med ljudmi v resnici pomeni skrajen in hkrati nujen poseg v osebne svoboščine, antropološke vzorce, kulturo. Da bi imel tak poseg legitimnost, je potrebna najvišja možna stopnja zaupanja. Da bi virusu postavili barikade, je potrebno družbeno soglasje. Zaupanje in soglasje sta tista dva elementa, zaradi katerih bodo ljudje sami pri sebi sklenili, da na okroglo obletnico rojstnega dne ne bodo vabili 50 ljudi, temveč le najožje družinske člane. Zaradi zaupanja in soglasja bodo množični družinski zleti ob dnevu mrtvih odpovedani. Zaradi zaupanja in soglasja ljudje na novoletne zabave – te so pred vrati – ne bodo vabili množice znancev, prijateljev. Z represijo epidemije ni mogoče ustaviti. Lahko jo ustavita le zaupanje in soglasje.

Pri zaupanju in soglasju ne gre le za to, kaj oblast počne. Gre tudi za to, česa ne počne. Veliko priložnosti za vzbujanje zaupanja in gradnjo soglasja je sicer zamujenih, še nižja pa bo stopnja zaupanja in soglasja, če vladne prioritete ne bodo absolutno jasne. Zdravorazumska ocena, da ima sedanja vlada težave z zaupanjem zaradi slabega komuniciranja, ni nujno točna. Ali prvi komunikator v državi Jelko Kacin sploh ve, kakšne so prioritete državne politike? Je prioriteta ustavitev epidemije ali preureditev države in družbe? Močnejši ko bo vtis, da je resnična prioriteta nenapovedano preurejanje družbe in države, ne pa covid-19, manjša bo stopnja soglasja in zaupanja. Ministrica za izobraževanje mojega zaupanja ni izgubila zato, ker v komunikaciji o covidu-19 in šoli ni dovolj suverena. Ne zaupam ji, ker se zadnje tedne neznansko spreneveda pri kadrovanju. To ni komunikacijski zdrs. Je politični problem. Ne moti me, če gostobesedni minister za notranje zadeve zahaja v protislovja. Ne bom neskončno ogorčen, če politična vrhuška pri nošenju maske ravna drugače, kot minister zahteva od državljanov. Razkoraka med besedami in dejanji smo vajeni. Ob nenapovedani demontaži institucij pa zaupanje izpuhti. Če bi sedanja vlada opustila ambicije, da družbo in državo preureja na način, ki ne izpolnjuje standardov vladavine prava in ni bil verificiran na volitvah, bi bile možnosti za soočanje z epidemijo višje.

Ponovimo: v medicinskih publikacijah ni nasveta, kako se doseže politično soglasje. Na srečo pa obstajajo zgodovinske izkušnje. Vladni koaliciji Demos v letih 1990 in 1991 zgodovinski projekt ni uspel le zaradi tega, kar je koalicija storila. Projekt je uspel tudi zaradi vizij, ki jih niso izvedli. Pojasnimo: pred tremi desetletji se je tedanji predsednik skupščine France Bučar med pogovori v koaliciji zoperstavil ideji, da bi vzporedno z nacionalnim osamosvajanjem izvajali še spomladansko čiščenje rdeče navlake. Če bi se šel Demos leta 1990 čistko, bi bilo soglasje za osamosvojitev mnogo težje doseči. Če bi čistili rdeče kadre in iz policije, teritorialne obrambe, vlade ali gospodarstva odstranili nekdanje komuniste, bi neznansko povečali tveganja. Zgodovinski preboj je bil leta 1991 mogoč, ker se Demos ni zaganjal v politične projekte, za katere ni imel visoke stopnje soglasja.

Stališče, da bi morala vladna koalicija opustiti dejanja, za katera nima visoke stopnje družbenega soglasja, se ne nanaša le na trenutno koalicijo. Tudi če bi vodenje vlade prevzelo kakšno drugo zavezništvo, bi to ravnalo nezrelo, če bi eksperimentiralo s političnimi idejami, za katere široko družbeno soglasje ne bi obstajalo. Ideje o preurejanju družbe in države se lahko na dnevni red vrnejo, ko bo populacija cepljena, virus pa odstranjen iz družbenega tkiva. Ali pa po volitvah.

»Streznite se,« je sredi tedna čivkal ministrski predsednik. Če bi bil poziv zapisan v prvi osebi množine, ne pa v drugi osebi, bi bil na mestu. Opitost ob prevzemu oblasti je enako nevarna kot odsotnost treznega ravnanja pri soočenju z epidemijo.