Živi eksperiment

bil ena največjih atrakcij na razstavi v New Yorku.« Težko bi rekli, da to govori človek, ki nima vizije za razvoj in promocijo slovenske arhitekture in oblikovanja.

Že leta 2005 je kot vodja Zavoda Trajekt pripravili projekt Dežnik arhitektura, težnjo po združevanju arhitekturnih institucij pod enim dežnikom. Leta 2015 je svoje menedžerske sposobnosti dokazal še z mednarodnim projektom Future Architecture, vseevropsko platformo za izmenjavo in mreženje med arhitekturnimi ustanovami in mladimi talenti, ki bi tako lahko uveljavili svoje vizije. MAO je kot koordinator platforme Future Architecture postal mednarodna blagovna znamka, Slovenija pa ena od pomembnih arhitekturnih in oblikovalskih destinacij.

Čelik verjame, da so ključni izzivi arhitekture v prihodnosti oblike kolektivne organizacije in usmeritev v dejavnosti, ki temeljijo na solidarnosti, skrbi za druge, empatiji. Vedno je poudarjal, da prav nova generacija prepoznava ključne probleme našega časa, povezane z begunci, migracijami, onesnaževanjem okolja ... Arhitektura se bo morala zavedati, da je odgovorna tudi za živali in naravo, pravi. »Zato želimo s platformo tem mladim dati možnost, da izrazijo svojo vizijo, kaj bo po njihovem arhitektura prihodnosti. Ustvarjali jo bodo prav oni,« dodaja.

Odraščal je na Bledu, stavbe so ga zanimale že kot otroka. Kot deček je s starim očetom plezal v blejski zvonik in občudoval veličastno podstrešje ter neogotske oboke von Schmidtove cerkve, z mamo je hodil po nakupih v Ravnikarjev Globus v Kranju.

Ob prvem stiku se zdi zadržan, razmišljujoč, a izjemno topel človek, ki malo govori, a tisto, kar pove, je tehtno in preudarno. Je eden redkih direktorjev, ki ga sodelavci občudujejo in spoštujejo, saj se, kot pravijo, zavedajo, da so iz zastarele institucije naredili živo zgodbo.

Uredništvo revije Metropolis magazine je razstavo BIO 25: Daleč, tako blizu pod vodstvom kustosinj Maje Vardjan in Angele Rui uvrstilo na seznam najboljših arhitekturnih razstav na svetu v letu 2017. Tako se je BIO znašel ob boku institucij, kot so MoMA, Arhitekturni bienale v Chicagu, Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku in Barbican Centre v Londonu. Na podlagi izkušenj s prenovo BIO je Čelik na željo ministrstva za kulturo leta 2015 zasnoval Center za kreativnost in k sodelovanju povabil kuratorko Miko Cimolini. V program Prenos veščin so se tako uvrstila mednarodno priznana imena, kot so Lara Bohinc, Robert Lešnik, Nataša Čagalj, Kristi Hodak, ravno zdaj v MAO poteka razstava stolov »oblikovalske zvezde« Nike Zupanc …

Glavni kustos za arhitekturo in oblikovanje v newyorški MoMI Martino Stierli je v pismu podpore, naslovljenem na ministra za kulturo, med drugim zapisal, da je Čelik »brez dvoma gonilna sila renesanse slovenske arhitekture in oblikovanja, da je prav zaradi njegove vizije MAO tudi v mednarodnem smislu prepoznan kot referenca in zgled«. Stierli se je z delovanjem MAO prvič seznanil pri projektu Nedokončane modernizacije, s katerim je želel Čelik celostno predstaviti modernistično arhitekturo Jugoslavije, ki je pred dobrimi desetimi leti začela vse bolj zanimati tuje strokovnjake, kustose, arhitekte. Prav Nedokončane modernizacije so navdihnile takratnega kustosa za arhitekturo pri MoMI Barryja Bergdolla, da je začel razmišljati o veliki pregledni razstavi jugoslovanske modernistične arhitekture v New Yorku; to idejo je potem predal svojemu nasledniku Martinu Stierliju. Rezultat je ena najodmevnejših

V času njegovega vodenja se je najstarejši oblikovalski bienale na svetu BIO spremenil v živi eksperiment za raziskovanje potencialov oblikovanja. razstav z naslovom: H konkretni utopiji: Arhitektura Jugoslavije 1948–1980.

Za Čelika, ki je bil tudi član regionalnega svetovalnega odbora projekta, je bila to edinstvena izkušnja, »zanimivo srečanje z brutalno industrijo produkcije blockbuster razstav«, kot je dejal. Sokurator razstave v MoMI profesor dr. Vladimir Kulić je posebej opozoril na njegovo gesto, za katero ve malokdo. Čelik se je uprl MoMI in njihovim »škandaloznim« zahtevam, da jim avtorji in organizacije preprosto donirajo dela, ki so predstavljena na razstavi. Na lastno pobudo je sklical regionalni svetovalni odbor, člani pa so na MoMO naslovili dopis, v katerem so jih opozorili na spoštovanje etičnega kodeksa ICAM, ki določa, da iz arhivov ni dopustno izločati posameznih risb, skic in načrtov. S tem je naredil veliko potezo za vse avtorje in organizacije v prihodnje, je poudaril Kulić.

Razstava v MoMI je bila velik mednarodni uspeh, o njej so pisali številni vodilni časopisi. Fotografija Trga revolucije v Ljubljani Edvarda Ravnikarja je bila na naslovnici knjige ob razstavi.

Preteklost in prihodnost. Spomnim se, kako je na lizbonskem arhitekturnem trienalu na predavanju citiral Alberta Einsteina, da je razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo trmasta in vztrajna iluzija. Njegov moto je, da arhitekture prihodnosti ne more biti brez temeljev arhitekture preteklosti.

V poslovilnem nagovoru sodelavcem in mednarodnim partnerjem je zapisal: »Zaradi vas sem bil takšen direktor, kot sem bil, in zaradi vas je MAO danes to, kar je: zakladnica in laboratorij, BIO in evropska arhitekturna platforma, Center za kreativnost in urejeni depoji. Grad s pozitivnim utripom, vsak dan. Zgled povezovanja dediščine in ustvarjalnosti. Skrbite, da tak tudi ostane!«