S prisilno licenco do cepiva in z znanjem do terana

Vlada pripravlja zakon, s katerim bi združila osem nadzornikov trga (regulatorjev) v dve superagenciji. Pri tem trdi, da gre za debirokratizacijo in racionalizacijo. Kako komentirate tako vladno namero?

Vsaka od šestih agencij, ki jih združujejo v eno superagencijo, je strokovno povsem drugačna in ločena od drugih. Njihovo združevanje bi bilo podobno, kot če bi hoteli iz vlaka, avtobusa, letala in potniške ladje narediti eno prevozno sredstvo, in to z enim šoferjem ali kapitanom, ki bo to več kot nenavadno vozilo upravljal. Govoriti o debirokratizaciji je zato popoln nesmisel. Ključno je, da so te inštitucije predvsem strokovne in neodvisne, torej da delujejo v imenu prava.

Ne nazadnje tudi evropsko pravo zahteva, da morajo biti regulatorji (ravno zato, ker so regulatorji) strogo ločeni in ne podrejeni vladi niti politiki. Naj kot primer navedem nemški zakon o konkurenci, ki izrecno predpisuje, da je nemški zvezni kartelni urad (naš AVK) samostojna institucija; enako velja za nemški urad za patente in znamke.

Kot smo slišali, bi se radi zgledovali po nekem nizozemskem modelu.

Nizozemski model je zastarel, vendar je neodvisnost od izvršne oblasti pri njih zagotovljena. Toda če se bo slovenska vlada vseeno odločila za združevanje agencij, ki jih bo vodila od vlade izbrana oseba, potem moramo računati na zelo neprijetno komunikacijo in tudi morebitne sankcije.

Kako je to urejeno v večini držav?

To so vedno od izvršne oblasti neodvisne inštitucije in evropska komisija pri tem tudi povsem pravilno vztraja. Je pa hkrati paradoksalno, da ima vlogo agencije za varstvo konkurence na ravni EU kar generalni direktorat za konkurenco evropske komisije (DG COMP), ki ima pravzaprav vlogo ministrstva v komisiji, torej v vladi EU. To je z vidika regulatorne neodvisnosti nevzdržno. Izločitev nadzorne funkcije tega direktorata bi bilo treba zaupati samostojni in od evropske komisije strogo ločeni agenciji EU za varstvo konkurence.

Torej tudi evropska komisija krši, kar sama zahteva?

Sedanja ureditev varstva konkurence na ravni EU institucionalno nikakor ni ustrezna. Na to sem opozoril že decembra 2018 v članku, objavljenem v vodilni nemški reviji za intelektualno lastnino.

Kako lahko v državi postaviš neodvisnega regulatorja? V Sloveniji se zdi logično, da vlada imenuje vse, kar je državnega.

Ključno in temeljno merilo pri izbiri vodij regulatornih agencij bi morala biti strokovnost.

Temu načelu bi moral biti prirejen sistem izbire vodilnih kadrov, ki jih brez utemeljenega razloga vlada ne bi smela odstavljati. Pri nas gremo v napačno smer.

Morali bi skrbeti – ravno nasprotno – za čim manj vpliva države in čim več vladavine znanja.

Natanko tako. Regulatorji so zato, da regulirajo in gledajo pod prste vsem, tudi in zlasti vladi in državnim servisom. Ampak očitno je to v Sloveniji za nekatere moteče in si jih zato želijo podrediti.

Žal imamo pri evropski komisiji podoben paradoksalni položaj kot pri varstvu konkurence tudi v zvezi z varstvom geografskih označb.

Imate prav. Zato sem v že omenjenem članku predlagal tudi, da se postopek priznavanja varstva geografskih označb za vina, živila in druge prehranske izdelke z generalnega direktorata za kmetijstvo (DG AGRI) prenese na že obstoječi urad EU za intelektualno lastnino (EUIPO), ki je seveda od evropske komisije neodvisna inštitucija in ki sedaj priznava enotno varstvo blagovnih znamk ter modelov za celotno območje EU. Če bi takšna ureditev že veljala, potem se delegirani akt, s katerim je komisija priznala izjemo Hrvaški za teran, sploh ne bi mogel zgoditi.

Kako pa je s patenti? Na globalni ravni se zdi, da gre za trgovinsko vojno, in nemalokrat igrajo pomembno vlogo prav patenti. Zakaj EU potrebuje svoj enotni patent?

Ker imamo enoten notranji trg. Ker nimamo enotnega patenta, se ta pravica uveljavlja samo teritorialno v vsaki državi članici EU posebej. V primeru kršitve takšnih teritorialno ločenih patentov se lahko zgodi, da v eni državi sodišče ugotovi kršitev, v kakšni drugi prav nasprotno. In takšnih primerov je bilo kar nekaj, na primer razvpiti primer Epilady (ali Improver). Posledica takšnih kontradiktornih odločitev je seveda razpad enotnega trga, ki je sicer eden od temeljev gospodarske ureditve EU.

Enotni patent torej potrebujemo. In pred kakimi osmimi leti je zaživela pobuda za takšen patent, ki naj bi bila izrecno prijazna do malih in srednjih podjetij. Na koncu pa se je vse skupaj obrnilo v povsem drugo smer.

Sedanji koncept enotnega patenta EU ni v korist majhnim in srednjim podjetjem?

Sploh ne, ravno obratno. Le multinacionalke bodo pridobile, ker bodo lahko brez težav izrivale mala in srednja podjetja. Na srečo uveljavitev enotnega patenta ni obvezna za katerokoli državo članico EU. Španija in Poljska, ki skupaj predstavljata 80 milijonov državljanov EU, sta pristop že zavrnili. Ali sploh potem lahko še govorimo o enotnem patentu? Slovenija je sicer ta sporazum pred leti ratificirala, vendar ga potem v zadnjem trenutku ni notificirala. Tudi stroka opozarja na resne posledice tega koncepta enotnega patenta. Inštitut Maxa Plancka in dolga vrsta odvetnikov ter strokovnjakov predvsem opozarja, da bi bil tak sporazum potop za mala in srednja podjetja, ker je zastavljen tako, da si bodo enotne patente lahko privoščile samo velike multinacionalke, ki bodo s tako imenovanimi patentnimi troli – to so izmišljene in neutemeljene tožbe zaradi kršitve njihovih (enotnih) patentov – izrinile mala in srednja podjetja s trga EU.

Ogromnih stroškov sodnih postopkov v takšnih tožbah mala in srednja podjetja preprosto ne bodo zmogla.

Zato stalno ponavljam, da naj Slovenija že ratificiranega sporazuma nikar ne notificira. Pri tem pa nekatera velika slovenska podjetja, ki jim bi enotni patent ustrezal, z nečlanstvom Slovenije v tem sistemu ne bi izgubila prav nič, saj bi jim bila možnost uporabe sicer okrnjenega enotnega patenta vedno na razpolago. Zato osebno zagovarjam drugačen koncept enotnega patenta.

Kakšen pa?

Podobno kot že omenjeni urad EU za znamke in modele bi evropska skupnost morala ustanoviti svoj patentni urad, ki bi podeljeval enotne patente. Takšen urad bi lahko postopek podeljevanja enotnih patentov prenesel na že desetletja delujoči evropski patentni urad, ki sicer pravnoformalno in tudi dejansko ni institucija EU.

Mimogrede, ta urad, ki velja za enega najboljših na svetu, je pravi kolos, saj je leta 2018 zaposloval več kot 7000 ljudi in z letnim prihodkom kakih 2,4 milijarde evrov. In seveda bi bilo nujno na ravni EU sprejeti tudi zakonodajo, ki bi preprečevala patentne trole, že omenjeno vrsto izsiljevanja malih in srednjih podjetij.

V pandemičnih razmerah se pravila na svetovnem trgu močno spreminjajo in rušijo. V zaostrenih okoliščinah vsaka država najprej skrbi zase. To je lahko usodno za posamezne države, ko gre za oskrbo z zaščitno opremo, zdravili, cepivi. Vi ste dali pobudo za uzakonitev možnosti uveljavitve instituta prisilne licence za patent. Kaj to pomeni?

Prisilna licenca za podeljeni patent je instrument, ki ga uvaja že znamenita pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine iz leta 1883. V normalnih okoliščinah se proizvajalec in imetnik patenta dogovorita o izdelovanju določenih izdelkov, opreme, zdravil, ventilatorjev z licenčno pogodbo ali pa tudi ne. Toda v ekstremnih situacijah je takšno komercialno dogovarjanje praviloma nemogoče. In prisilna licenca za izkoriščanje kakšnega patenta, na primer za cepivo proti covidu-19, za respiratorje, zdravila ..., je predvidena samo za take situacije, kot so denimo pandemija, vojna, naravne nesreče. Instrument daje vsaki državi možnost, da s prisilno licenco – z odločbo sodišča ali kakšnega drugega oblastnega organa – omogoči lokalno proizvodnjo kakšnega nujno potrebnega, toda patentiranega zdravila brez soglasja imetnika patenta. V sedanji tekmi pri razvoju cepiva proti covidu-19 bi se bilo dobro pripraviti na takšno možnost. Zato sem že ob sprejemanju prvega paketa protikoronske zakonodaje predlagal amandma o prisilni licenci.

Bi bila Slovenija edina s prisilno licenco?

Kje pa! Zaradi pandemije covida-19 so jo že sprejele vse razvite države: Nemčija že 20. marca, zatem tudi Francija, Italija, Španija, Izrael, Mehika ... Ko bo na svetu na voljo dovolj varno cepivo, ga bodo velike države najprej pokupile zase. Če ga Slovenija po redni poti ne bi mogla dobiti, bi bila podelitev prisilne licence, na primer Krki, verjetno edina možnost, da bi bilo tudi pri nas na razpolago takoj in po sprejemljivi ceni. Ne nazadnje je sprejetje prisilne licence skorajda edina »varovalka« za Slovenijo zaradi dejstva, da so razvite države na nedavnem zasedanju Sveta za trgovinske vidike intelektualne lastnine pri Svetovni trgovinski organizaciji zavrnile pobudo držav v razvoju z Indijo na čelu, da naj odobrena cepiva za covid ne bodo patentirana in na ta način ob globalnih razsežnostih pandemije dostopna vsemu človeštvu.

Smo v Sloveniji sposobni izdelati cepivo proti covidu-19?

V mojem predlogu amandmaja k protikoronski zakonodaji sem poleg možnosti proizvodnje predvidel tudi možnost, da bi uvozili cepivo ali zdravilo od države, ki bi morda uveljavila prisilno licenco. Iz Nemčije, na primer. Nemška protikoronska zakonodaja je že predvidela institut prisilne licence. Toda ta možnost za morebitni uvoz iz Nemčije v Slovenijo bi bila izključena, če Slovenija sama ne uredi prisilne licence v skladu z zakonom o industrijski lastnini.

Vsekakor pa sem prepričan, da bi denimo Krka gladko lahko izdelala takšno cepivo, da ne govorimo o Kemijskem inštitutu, kjer

o varstvu geografskih označb z drugimi državami.

Vaša zasluga je, da je kraški teran dvojno zavarovan, tudi s kolektivno znamko po zakonu o industrijski lastnini.

In ni edino vino, zaščiteno na ta način. Podobno velja tudi za prosecco in montepulciano, ki imata poleg geografske označbe še to kolektivno znamko. Geografska označba je sama po sebi vedno hkrati kolektivna pravica za vse, ki izpolnjujejo pogoje, da pridelujejo določeno vino. Zato je imetnik te znamke konzorcij kraških pridelovalcev terana.

Zaščita kolektivne znamke pri teranu velja samo na ozemlju Slovenije?

Prijavljena je tudi zaščita za celotno območje EU, vendar na evropskem uradu za intelektualno lastnino ta postopek nekdo vztrajno zavira. Če bi bil jaz direktor našega urada za intelektualno lastnino, ki zastopa Slovenijo v upravnem odboru, bi že zdavnaj povzdignil glas.