Zavzetje poveljstva, nova zgodba o duhovnih zaporih

Nekulturno dejanje kulturnega ministra Vaska Simonitija, da je nevladnim kulturnim organizacijam uradno odrekel najemno pogodbo na Metelkovi 6, je že v izhodišču zaznamovano s programirano lažjo. Ta se je izoblikovala v prvi simbol aktualne vlade. Skorajda nemogoče je dvomiti, da se kulturni masaker dogaja po volji predsednika vlade, kajti kulturni minister se je praviloma izkazoval kot izvajalec političnih nalogov, tudi pri demontaži javnega in medijskega polja. Na ta način predsednik vlade živi alternativni kulturi, kritičnim civilnim gibanjem in kritični védnosti odvzema domicil natanko na območju, na katerem je bil leta 1988 prvič zaprt, tedaj kot politični in še ne kriminalni zapornik.

Sinusna krivulja na vzorcu destrukcije

Začeti je torej treba s preprosto analizo programirane laži. Ministrstvo za kulturo je prejelo predlog za »sporazumno« prekinitev najemne pogodbe (s pozivom k izselitvi iz stavbe do konca leta) z argumentom, da je prostore treba obnoviti. Če jih prizadeti ne bodo zapustili, bodo deložacijo »sporazumno« doživeli »na lastne stroške«. V protestnem pismu sindikata Glosa so v zvezi s tem zapisali, da se je protislovno sklicevati na obnovo, če zanjo v aktualnem proračunu ni predvidenega denarja. Ta bo namreč na voljo šele 2023. Najemna pogodba se torej ne prekinja zaradi obnove, kajti če bi se, bi do tega prišlo bistveno kasneje. Prizadeti sumijo, da gre za namero, po kateri gre za trajno deložacijo, in da zdajšnji najemniki nikoli več ne bodo vstopili v prostore, v katerih ustvarjajo danes.

Tokrat je Janša, v zdaj že sinusno prepoznanem vzorcu destrukcije, napadel jedro kulturnih in civilnodružbenih gibanj, ki so tako rekoč dejansko naslednice enakorodnih gibanj iz 80. let prejšnjega stoletja. Tu so Škuc, NSK, Mirovni inštitut, Mesto žensk, Maska, Zavod za sodobno umetnost itn. Tu je, skratka, cvetober žive alternativne kulture in civilnodružbenih gibanj, ki so ohranila kritični družbeni karakter in se niso utopila v neoliberalni poplavi kulturnega in družbenega konformizma.

Lahko povemo še konkretneje: kar se na kulturni in družbeni ravni dogaja na Metelkovi 6, je po subverzivnem kulturnem delovanju dandanes enakorodno tistemu, kar je Janšo leta 1988 spravilo iz vojaškega zapora prav na Metelkovi. Tedaj je Sloveniji vladala jugoslovanska oblast z zabrisanimi mejami med politiko in zvezno Partijo ter z očitno zabrisanimi mejami med vojsko in civilno sfero. Janši je bilo očitano, da je (skupaj z Ivanom Borštnerjem) vojski ukradel tajni dokument in da ga vojska zato lahko preganja po vojaški zakonodaji in proceduri. Kar je vojska (JLA) hotela storiti Janši, je bilo legalno. Legalno je bil obtožen, obsojen in zaprt. Slovenska civilna družba z alternativnimi družbenimi in kulturnimi gibanji na čelu je bila tista, ki je zadevi spodbi(ja)la legitimnost. Končno niso spodbili le te, temveč tudi legalnost, kar se je izteklo v razpad Jugoslavije in osamosvojitev ter odcepitev Slovenije od nje. Metelkova 6 je danes nasproti hostla Celica, kjer je bil vojaški zapor in kjer so se Janša in njegovi tovariši srečali s svojimi najglobljimi strahovi. Kaj je torej storilo, da se je Janša z njimi hotel spet soočiti na način, ki tokrat njega samega postavlja v vlogo rablja in krvnika alternativne kulture in kritičnih civilnih gibanj?

Kako razmišlja dober vladar

Vse skupaj ima na pojavni ravni opraviti z Janševimi metamorfozami, političnimi in drugimi preobrazbami. K pojavnim učinkom bržkone sodi pogled na njegov prehod od skrajno leve do skrajno desne politike, od totalitarne forme njegove zgodnje politične vzgoje do formalne demokracije, znotraj katere se je politično uveljavil v razmerah nove demokratične ustavne države. Toda Janša v osebnem psihičnem ustroju očitno nikoli ni opustil totalitarne pameti in očitno je, da mu je še naprej tudi tuj koncept družbene tolerance, ki bi ga vsaka dobro udejanjena demokracija morala vsebovati.

Dober vladar v notranjem členjenju demokracije namreč nikoli ne uporablja sile. Njegova avtoriteta izvira pravzaprav iz tega, da je nikoli niti ni treba uporabiti, kajti utemeljena je na spoštovanju in občem prepoznavanju pravil, ki seveda odražajo tudi duha ustave zakonitosti, skratka vladavine prava. Tedaj je moč na njegovi strani, to pa zato, ker v svoji funkciji pooseblja notranjo moč umne države.

Kar je z napadom na Metelkovo 6 storil Janša po (ne)kulturnem ministru Vasku Simonitiju, ni nič drugega kot dokaz, da nima nikakršne avtoritete in da umanjkanje te nadomešča z avtoritarnostjo in represijo. To pa so bile natanko lastnosti JLA ob koncu osemdesetih let in take lastnosti so tlakovale pot natanko tovrstnim dejanjem, ki jih zdaj spet procesirata Simoniti in Janša.

Ko je bila premagana logika JLA in njenih represivnih posegov v civilno sfero, je bilo v očeh slovenske demokratične javnosti tudi konec neke totalitarne logike in temu ustreznih praks. Na temeljih teh spoznanj je tudi nastajala nova slovenska država, ki je uradno prevzela moderno formo, se zavezala konceptu družbene tolerance. Leta 1993, so zdaj poudarili prizadeti, so kulturniki, umetniki in civilnodružbeni aktivisti zasedli nekdanje poveljstvo vseh slovenskih vojašnic JLA, ki je bilo prav na Metelkovi ulici. »Od tu naprej« je ta teden postalo »od tu nazaj«. Tokrat je spet oblast zasedla poveljstvo »vseh slovenskih vojašnic« in nekdanji osvobojeni zapornik Janša je postal vrhovni poveljnik političnih odredov, ki civilnodružbena gibanja iz svobodne enklave kritičnega premisleka o široko razpršeni neoliberalni družbi »zapira« in izganja v prevladujoči vzorec družbenega konformizma in ideološke podreditve. Bo Janši in Simonitiju uspel veliki met ponovitve zgodovine, tokrat z neuspešnim izidom za kritično družbeno misel?

S cvetjem, v čast raznolikosti

Celotno dogajanje ima zelo veliko opraviti s samobitnostjo udejanjene slovenske države. Glede na zaostrene neoliberalne zakonitosti sodobnega sveta je na dlani, da tekme s tako stvarnostjo nikoli ne more dobiti. V kvantificiranju življenja, v tekmovanju z dosežki velikih držav, v produkciji in tehničnem napredku, v pretakanju kapitala in vzpostavljanju velikih industrij je namreč v vseh pogledih premajhna. Prednost Slovenije je vedno bila, da se je kvalificirala namesto kvantificirala, in to je bila v času vstopanja v EU njena največja prednost pred drugimi (višegrajskimi) vstopnicami, na primer Madžarsko, Poljsko ali Češko.

Tako spoznanje ima za posledico tudi spoznanje o dveh bistvenih momentih. Prvi je ta, da Slovenija stoji ali pade na ustvarjalni kulturi in močno vzpostavljenem javnem prostoru. K temu bi kazalo pripeti tudi to, da so njeni aduti močno in solidarno javno zdravstvo, sociala in javno šolstvo.

Drugi moment pa je v spoznanju, da je moderna Slovenija, v nasprotju s predmoderno, nastajala predvsem po kritičnih družbenih, političnih in kulturnih gibanjih. Za končni uspeh Slovenije kot države je bila seveda pomembna enotnost predmodernih institucij, gibanj in stanov z modernimi gibanji. Toda slednje so po svoji kritičnosti Slovenijo vpele v moderno evropsko humanistično arhitekturo, kot smo jih do nedavnega že imeli za samoumevne.

Slovenija bo bržkone vedno, ali pa še zelo dolgo, razdeljena na zgodovinsko cepitev med najmanj levo in desno družbeno misel, toda družbeni koncept medsebojne tolerance bi pri tem moral obstati kot ustavna in civilizacijska norma. Janša s svojim pogonom tovarišev, pajdašev, izvrševalcev in medijskih asasinov očitno krši to normo. Počne pa dokaj nazorno še nekaj več od tega.

Metelkova je zanj kraj dogodka. Če bi lastno (pogojno) izpustitev iz zapora 1989 doživel kot začetek slovenske pomladi, bi se na Metelkovo vračal s cvetjem in lepimi spomini na nekaj, kar je Slovenijo pognalo v lastno državo in demokracijo. Ker se na Metelkovo vrača kot komandant, ki je prišel nazaj osvojit poveljstvo, se kaže kot to, kar je očitno bil že tedaj in v resnici nikoli ni prenehal biti. Ta poskus zavzetja ni akt češčenja načela tolerance in pritrjevanje raznolikosti v demokraciji, še manj hvala kritični misli, ki nikoli ne sme zamreti. Je znak nepremišljene in nespametne represije oblasti, ki je izgubila vsako avtoriteto. Nespametne zato, ker ne upošteva nauka lastne zgodovine. Ko sta partijska oblast in JLA kritična alternativna gibanja leta 1988 pognali na cesto, ko sta izgubili minimalno avtoriteto in se zatekli k represiji, sta se podpisali pod svoj konec. Tokrat ima Janša močnejšega zaveznika: svetovni neoliberalizem. Toda njegov (vsaj začasni) konec zato ni nič bolj oddaljen.